Nataša izdela 150 pasjih hišic na leto

Prvo pasjo uto je skupaj zbila in zlepila že pri osemnajstih. »A take danes ne bi več prodajala,« se nasmehne 40-letna Nataša Puntar, po rodu prava Kamničanka, danes stanujoča v Suhadolah pri Komendi, ki je najprej postala šivilja, nato pa je po spletu okoliščin začela izdelovati pasje ute.

Da, prav ste prebrali, kot najstnica je rada šivala, nato pa vzela v roke žago, kladivo in baterijski vijačnik, v žargonu mojstrov šraufarico, in iz opaža, ladijskega poda ali brun začela sestavljati pasje hišice.
Zelo hitro se je osamosvojila in izkazalo se je, da bo morda od hišic za ovčarje, haskije, lovske pse in mešance vseh barv lahko živela, kmalu je odprla s. p.

Zapeljali smo na njeno dvorišče v Suhadolah 22 pri Komendi in stopili iz avta, ko nam je skoraj pritekla naproti v delovnih hlačah in bundi, zaprašeni od žagovine. Smeje nam je navrgla: »Ko moškim po telefonu govorim in razlagam, da jaz izdelujem pasje hišice, imam občutek, da se kar nočejo pogovarjati z menoj.«

Zlasti moški še vedno ne verjamejo, da bi pasje hišice izdelovala ženska. Tudi mi smo bili malo v zadregi, ko smo na spletu prebrali: Nataša Puntar – Pasja bivalna oprema. Pogosto je pri obrtnikih tako, da je firma pisana na ženo, a ko človek pokliče: »Ah, ne, ne, jaz le vodim papirje, v delavnici pa je mož.«

Poklicali smo in povabila nas je na obisk. »Za eno pasjo hišico porabim en dan. Za kakšno večjo še pol dneva več.« Na policah ima lepo zložen les, vse naokoli pult s stroji in strojčki, od cirkularne žage za aluminij, s katero reže aluminijaste profile za zarobo vhoda v uto, do serije akumulatorskih vijačnikov in vrtalnikov pa plinskega plamena, s katerim vari izolacijo.

Sredi delavnice je imela v delu srednje veliko pasjo uto, primerno za haskija. »Pomemben podatek je plečna višina, tako mora imeti ovčar vsaj 64 centimetrov visoka vrata.«
Izdeluje enokapnice in dvokapnice. »Resda so slednje zares hiške, vendar imajo enokapnice po svoje prednost, ker lahko streho odpremo in bivališče psu počistimo.«

Leseno streho najprej zarobi z aluminijastimi profili, nato pa prekrije s kakovostno hidroizolacijo, in sicer tako, da jo na les nalepi z ognjem. Ko je privijala strešne pante (spone za vrata), je v eno roko mojstrsko vzela akuvijačnik, v drugo pa vijak in ga z enim gibom brezhibno privila. Nato je iz ust vzela drugi vijak in ponovila vajo.

»Ne morem pomagati, a komaj čakam, da pridem v delavnico,« pravi in še, da v sezoni od pomladi do jeseni v delavnici včasih preživi tudi 17 ur na dan. »Pozimi je zatišje.« A si pripravlja zalogo, smo namignili. »Ne, ne, nič ne delam. Pospravljam in urejam stvari, vzamem si malo predaha.«


Vsaka pasja hišica je izolirana, robovi lepo, prelepo odrezani. Ko smo si ogledovali izdelek, je pojasnila: »Veste, moj mož Damjan je knaufar, dober in zelo natančen. Preciznosti sem se naučila od njega.« Program je malce razširila, poleg pasje ute izdela in pred hišo postavi pesjak, se pravi pocinkano ograjo s hišico.

Na leto sestavi tudi ducat premičnih kokošnjakov na kolesih. V zadnjem času je poskusila tudi z vrtno uto. A pasje hiške ostajajo glavni posel, v povprečju jih izdela kakšnih 150 na leto. »S tem si zaslužim plačo, bogatenja ni, je pa zato več veselja.« Njene hišice stanejo od 200 do 300 evrov. »Lahko zagotovim, da vsaka moja pasja hišica ob normalni uporabi zdrži življenjsko dobo psa.« Osnovna surovina je smreka. Ko se pozabava in oblikuje okrasno leseno posodo in servirne in rezalne deske, za to izbere denimo les hruške.


O pomoči za zdaj ne razmišlja. Pravi, da bi dodatni delavec spremenil zgodbo. Pogosto ji pomaga mož Damjan, hčerki Maja in Monika pa sta še premajhni in se v delavnici še igrata.

Svoje izdelke prodaja prek spleta. »Pasje ute pripeljemo ali jih pridejo iskat, če naročijo cel pesjak, potem vse naložim na prikolico, odpeljem in zmontiram.«