Naučimo otroke samostojnosti

Čas epidemije koronavirusa je prinesel velike spremembe tudi v življenje otrok. Le kaj je zanje lahko spodbudno v času, ko situacije ne razumejo najbolje, ko jim starši ne dovolijo na igrišče, niti druženja s prijatelji, ne smejo obiskati dedka in babice. Skoraj vse, kar lahko počnejo, je učenje, a še to na daljavo. Kako bodo preživeli ta posebni čas in se ga tudi spominjali, je močno odvisno od njihovih staršev. V takšnih okoliščinah je pomembno, da otrokom razmere realno razložimo in jim ne lažemo, pravi psihologinja dr. Tjaša M. Kos. »Hkrati pa je ključno, da jim damo vedeti, da so varni. Da se jim ne more zgoditi nič hudega, da pa je pomembno, da se zdaj vsi držimo določenih pravil. Povejmo jim, da je položaj resen in da je zato nujno, da vsi sodelujemo. Če bomo sodelovali, bomo vsi varni.«


Ob tem naj starši gradijo razumevanje do otrokovega čustvenega sveta, svetuje strokovnjakinja. »Povejmo jim, da jih razumemo, da razumemo njihovo stisko in čustva, ki se jim porajajo. Izogibajmo se odgovorov 'To je brez zveze' ali 'Saj ne misliš resno, tako se ne moreš počutiti' oziroma kaj podobnega, s čimer zanikamo otrokovo doživljanje. Zanj je zelo pomembno, da se čuti slišanega in upoštevanega – tudi v svojem čustvenem doživljanju.«

Na napakah se učimo

V tem posebnem času je zanje še bolj pomembna rutina, pravi psihologinja. »Rutina otrokom omogoča predvidljivost, sporoča občutek varnosti. Poizkušajmo ustvariti ritem, ki bo podoben rutini običajnega dneva. Obroki so dobra sidra, okoli katerih lahko oblikujemo druge obveznosti, kot so delo oziroma učenje, igra, razgibavanje. Morda lahko vpeljemo nekaj dnevnih ritualov, za katere prej ni bilo časa. Pogovor o tem, kaj je bilo v dnevu lepo, kaj jim je bilo všeč, je ob večernem obroku lahko simpatičen način za zaključek dneva,« pove Kosova.

V tem času lahko pride v ospredje tudi to, koliko so otroci glede na svoja leta sploh sposobni samostojnega dela, brez nenehnega nadzora. Individualne razlike so velike. Tudi samostojno delo je nekaj, kar vzgajamo, se ga učimo, pravi psihologinja, in če smo otroka doslej zelo vodili, ne moremo pričakovati, da bo nenadoma samostojen in odgovoren. »Predstavljajmo si, da smo starši kot podporna palica, ob kateri se vzpenja fižol. Otroka samostojnosti učimo. Damo navodila ali preverimo, ali je razumel. Potem ga pustimo, da samostojno dela.«


Prisotnost staršev mu bo dajala varnost in oporo, pomembno pa je, da mu da tudi prostor, da razvija svojo samostojnost, poudari strokovnjakinja. »Ne pozabimo, da gre za proces učenja – za življenje. Trenutni rezultat je zgolj vmesna stopnička. Mnogo bolj pomembno kot to, da se otrok nauči določeno snov, bo to, kako se bo učil. Njegova sposobnost za samostojno delo je večja naložba kot konkretni naučeni podatki, ki jih bo morda kmalu pozabil,« pravi psihologinja in staršem svetuje, naj spodbujajo samostojnost – tudi če bo na ta račun kakšna napaka več. Na napakah se učimo in – rastemo.