Navadni divji kostan: kot sveče pokončna socvetja

Narava je ob obilju vlage v začetku maja intenzivno ozelenela. V višino so se pognale tudi trave. Na travnikih in vrtovih so v suhih obdobjih zabrnele kosilnice. Kmetje se v zadnjih letih vse pogosteje odločajo za siliranje trave. Če želimo pripraviti kakovostno travno silažo, je zelo pomemben dejavnik čas košnje. Prvo je priporočljivo opraviti, ko so trave v fenološki fazi latenja. Da dosežemo čim večjo beljakovinsko vrednost krme, moramo pri košnji ohraniti čim več listne mase, saj je v listju in klasu največ beljakovin.

V listju je praviloma tudi več lažje prebavljivih snovi kot v steblu. Če kosimo prepozno, bomo krmni silaži znižali hranilno vrednost. Obenem je prepozno košeno silažo težje stisniti zaradi steblaste strukture, ki lahko preluknja zaščitno folijo.

Čas sušenja

Če želimo, da travna silaža ne izgublja energijske krmne vrednosti, moramo sejane travnike kositi, preden se pojavi prvo latje, medtem ko trave zmerne intenzivnosti kosimo ob začetku latenja. Na energijsko vrednost silaže vplivajo vrsta trav, oskrba travinja, staranje trav in onesnaženost z zemljo.

Krma s travnikov ob košnji običajno vsebuje okrog 20 odstotkov suhe snovi in premalo sladkorjev za mlečnokislinsko vrenje. Za ohranjanje sladkorjev je zato nujno venenje svežih odkosov. S tem se zmanjša izguba sladkorjev zaradi dihanja. Zgrabki na travnikih, ki čakajo več ur ali celo čez noč, slabo vplivajo na kakovost. Čas sušenja naj bi se omejilo na manj kot 24 ur. Kratek čas sušenja zagotavlja tudi boljšo pripravljenost krme za siliranje, zmanjša razgradnjo beljakovin in izboljša njihovo kakovost, poveča energetsko vrednost in prebavljivost. Če je vsebnost suhe snovi v silažni krmi premajhna, je treba dodajati silirne dodatke. Pri preveč ovelih silažah je nevarnost plesnenja, pri preveč vlažnih pa pride do odtekanja silažnega soka in zaradi manjše vsebnosti beljakovin živali take krme ne marajo preveč.

Kostanjevi cvetovi

Vse cveti in dehti, narava je odeta v zeleno. Maja se po olistanju odpirajo tudi cvetovi navadnega divjega kostanja. Pred ledenimi dobami je uspeval po vsej Evropi, danes v naravi raste le na Balkanskem polotoku. Je eno najpogosteje sajenih okrasnih dreves v parkih, drevoredih in po zelenih površinah v urbanem okolju. Semena je ponekod zaneslo tudi v gozdove, kjer na nekaterih mestih uspeva podivjano.

Navadni divji kostanj je do 30 m visoko listopadno drevo z razvejeno okroglasto krošnjo in krhkimi vejami. Na njih spomladi poženejo dokaj debeli, puhasti poganjki. Listni in cvetni brsti so pred mrazom zaščiteni s smolnatimi luskolisti rjave barve. Iz njih se razvijejo cvetovi in listi. Ti so sestavljeni in so podobni dlani z od petimi do sedmimi prsti. Listi so po navadi zgoraj temno zeleni, spodaj malo svetlejši in se rahlo svetijo. Rastejo iz skupnega peclja. Ta je močan, zelenkast, lahko je tudi do 20 cm dolg. Beli cvetovi z rdečimi madeži so združeni v socvetja, ki so pokončna kot sveče.

Čas sušenja naj bi se omejilo na manj kot 24 ur. FOTO: Kuzina1964/Getty Images

Na njih sedijo tri različne vrste cvetov: v zgornjem delu so enospolni moški cvetovi z okrnelim pestičem, v osrednjem delu prevladujejo dvospolni cvetovi, v spodnjem pa so cvetovi, ki jim prašniki že zelo zgodaj odpadejo. Samo iz dvospolnih cvetov se lahko razvijejo plodovi, če jih oplodijo čebele, zato divji kostanj spada med žužkocvetne drevesne vrste. Cvetovi dajejo nekaj nektarja in nekoliko več cvetnega prahu. Divji kostanj je drevesna vrsta, katere pojavnost v Sloveniji upada. Razloga sta dva: škodljivec zavrtač divjega kostanja in glivična bolezen listna sušica. Oba povzročita, da listi že sredi poletja porjavijo in včasih celo odpadejo.