Navadni z zarezo izginjajo

Pri manjših opravilih doma pogosto izgubimo živce. Običajno zato, ker nam stvar ne gre od rok, saj zaradi neizkušenosti nismo vsega predvideli. Pogosto se zatakne že pri vijačenju navadne kopalniške omarice, ker plastični vložki ne sedejo dobro v steno. Ali ko želimo v kuhinji pritrditi novo napo, pa obstanemo zgroženi in osupli s priloženimi vijaki v roki. Pričakovali smo navadne vijake s križnim utorom, proizvajalec pa se je odločil, da bo priložil take, za katere potrebujemo zvezdasti vijačnik ali nastavek, ki pa ga seveda nimamo. Kuhinjsko napo omenjam namerno, saj proizvajalci za pritrjevanje praviloma priložijo vijake s torx utori v glavi, ki jim včasih po domače in posplošeno pravimo zvezda. Kar ni pravilno in strojniki bi zmajevali z glavo, saj imamo neskončno zvezdi podobnih izvijačev, heksagonalnih ali dvanajstkotnih, pa z utori z ostrimi koti, pa dvojni ali trojni kvadrat.

Tokrat bomo opisali štiri osnovne oblike izvijačev oziroma vijakov z navadnimi in križnimi utori pa imbus in torx utorom. Osnovni izvijač oziroma vijak je tisti z enostavno eno zarezo na ploščati glavi, bil je prvi vijak oziroma orodje za sestavljanje delov. Gre za tisočletja star sistem za privijanje, pritrjevanje, ki je še danes v rabi pri mizarjih, tesarjih in povsod tam, kjer za privijanje ne potrebujemo velike sile ali želimo doseči estetski videz, denimo tako, da je zareza vijaka v liniji z linijami lesa. Če bomo razdirali star stroj ali vtičnice, bomo imeli povsod vijake z zarezo, katerih proizvodnja je bila in je še vedno enostavna. Ne nazadnje lahko zarezo izdelamo ročno. Naslednik je vijak s prekrižanima zarezama na ploščati glavi, za katerega potrebujemo primeren križni izvijač.

V drugo skupino spadajo izvijači in vijaki z globokimi, križnimi utori. Teh imamo vsaj devet različic, od navadnega križnega Henrya F. Phillipsa, ki je prekrižanima zarezama dodal osrednji globoki utor in tako močno izboljšal vijačenje, do bolj sofisticirane francoske različice in specialnega modela​ mortorq, ki se uporablja v avtomobilski industriji in vesoljski tehnologiji.
Danes je morda najbolj razširjen vijak pozidrive, ki ima na glavi poleg križne zareze še štiri dodatne črtice. Phillipsov križni vijak je priljubljen tudi zato, ker se ga da za silo priviti tudi z navadnim izvijačem.

Hvaležno orodje

Tretji najpogostejši so imbusi, ki se jim pravilno pravi inbus. Model utora v glavi vijaka in izvijač so patentirali leta 1936 v nemškem podjetju Bauer & Schaurte. Ime inbus je krajšava, akronim od Innensechskant Bauer u. Schaurte, kar pomeni notranji heksagonalni Bauer & Schaurte. V angleško govorečem svetu in literaturi ga bomo našli pod izrazom hex key, šesterokotni ključ. Seveda imamo imbus vijačne nastavke, a šesterokotni imbus ključi v L-obliki so nastali iz potrebe, da bi dosegli z navadnim izvijačem težko dostopna mesta. Zato so na pantih (tečajih, sponah) vrat običajno imbus vijaki, ki jih dosežemo z imbus ključi »okoli vogala«. Imbus vijaki in ključi oziroma nastavki so izjemno hvaležno orodje, saj je šestkotni utor na vijaku dovolj globok, da se nam ključ pri vijačenju ne izmakne, kar se neredko zgodi pri navadnem z zarezo in tudi pri križnem.
Omenimo še obliko torx, ki nosi oznako TX, pri kateri gre za heksalobularni, zvezdast utor s šestimi kraki. Razvili so ga leta 1967 pri ameriškem podjetju Textron in se zaradi izjemne zanesljivosti proti zdrsu uporablja v avtomobilski industriji, avtomatiki in elektroniki.


Ker ga je težje odviti z navadnim ali katerim drugim izvijačem, torx spada med t. i. varnostne vijake, saj preprečujejo ali vsaj otežujejo dostop nepooblaščenim ali nestrokovnim osebam.

Moram priznati, da nisem vedel natančno, zakaj h kuhinjskim napam prilagajo torxe. Pa me je prijatelj elektrikar podučil, da je stvar kar logična. Kuhinjsko napo naj bi obesil na steno in priključil na električno napeljavo mojster, ki ve, kaj dela. Hkrati pa napo vijačimo na steno v notranjosti njenega ohišja, pod kotom, kjer bi se križni ali navadni vijaki izvijaču izmikali.