OBRATI
Navajen na hitrost
V pokrčeni drži, z neomajnim pogledom, odločen in hudomušen: Cal Crutchlow je nezahteven in staromoden dirkač z izbočenim desnim gležnjem
Odpri galerijo
Na televiziji je videti vse zelo drugače, pravi Cal. FOTOgrafije: Monster
Tridesetletni Cal Crutchlow je v vsakem prvenstvu, v katerem je tekmoval, dosegal vrhunske rezultate, v svetovnem prvenstvu supersport (bil je svetovni prvak), BSB, worldSBK in motoGP. Na elitni ravni tekmuje že 15 let; je del športa, v katerem morajo atleti že od začetka nastopiti z izjemno intenzivnostjo in občutkom zamegljenosti, ki ga povzroči bliskovita hitrost. Kako se živi tako?
Se morate na hitrost navaditi? Deset mesecev na leto preživite tako, da dirkate, trenirate, potem imate dva meseca počitnic, ko motocikla sploh ne vidite. Kakšni so tisti prvi krogi pri hitrosti 320 km/h?
Nenavadno je, kako hitro se vse povrne v isto stanje. Dva meseca si odsoten, potem pa gremo v Malezijo na prva testiranja. V prvem krogu že vozimo 330 km/h. Počutiš se, kot da bi bil na vlakcu smrti, toda po treh krogih ne čutiš ničesar več. Po prvi vožnji dneva se lahko pritožiš, da je motocikel malo preveč zmogljiv ali prehiter, da se oči niso privadile na hitrost, a ko se navadiš, ti motocikel po drugi vožnji ni več dovolj hiter! Na koledarju je verjetno le eno prizorišče, kjer si ne želimo več hitrosti, in to je italijanski Mugello. Opravil sem paradni krog na dirkah na otoku Man in občutek je mnogo hujši kot dirkanje v motoGP, saj mimo tebe vse šviga tako hitro, tukaj pa so stvari bolj oddaljene in tega učinka ne čutiš. Možgani tega nekako ne zaznajo.
So trenutki, ki vam še vedno vzamejo sapo?
Ne ravno. Navajen sem na hitrost. Ljudje mislijo, da sem nor. Mislijo, da je hitrost nora. Če nočeš voziti hitro, bodo ekipni menedžerji vedno našli koga, ki bo. Včasih se govori, da je motoGP prehiter. Dostikrat dosežemo 330 km/h.
Dobite več občutka takrat, ko se vidite na slikah ali videoposnetkih?
Vedno si kritičen do sebe in vedno se želiš izboljšati. Tudi takrat, ko zmaguješ, si misliš: To ni videti v redu, zakaj tega nisem storil tukaj?, zakaj nisem bolje reagiral? Vedno je poanta v tem, kako vstopiš v ovinek, kako zaviraš, koliko se moraš nagniti, kakšne linije voziš. Na televiziji je videti vse zelo drugače v primerjavi s tistim, kar občutiš na motociklu. Ko voziš, so stvari, ki so videti velike, na slikah majhne. Nekaj, kar deluje majhno na zaslonu, je za nas lahko ogromno.
Radi kolesarite. Čeprav ste na dveh kolesih, je kontrast kar velik ...
Obožujem kolesarjenje, mnogo bolj kot vožnjo z motociklom. Ljudje bodo mogoče nad tem začudeni, ampak v resnici nimam preveč rad dirkanja z motocikli. Rad imam svoje delo, obožujem dirkanje in tekmovalnost in trudim se biti boljši, a v tem ne uživam preveč. Mislim, da se bom po karieri vozil po gorah ali kaj podobnega. Velikokrat smo na meji in vedno si poskušaš priboriti tistih nekaj centimetrov. Seveda je super, ko zmaguješ, a dostikrat je težko. Rad počnem, kar počnem, a motociklov sicer ne vozim. Če bi, bi verjetno vozil skuter.
Je kolesarjenje nekaj, pri čem sproščate svoje napetosti pri iskanju teh desetink?
S kolesarjenjem se motiviram, mi je pa všeč predvsem zato, ker je počasnejše kot dirkanje z motocikli. Nekateri tečejo, jaz ne morem, drugi vozijo drugačne motocikle; to sem pred leti poskusil, ampak me ni prevzelo. Ni mi pomagalo pri tem, da bi bil hitrejši ali preciznejši, sploh pa nisem dober motokrosist. Vozim svoje kolo, in to je to.
Vas je kdaj strah?
Obstajajo proge, na katerih si po sestopu z motocikla misliš uf, to je bilo pa hitro. Mugello je prizorišče, kjer si po dirki rečeš to je bilo noro. Proge, kot so Jerez v 7. in 8. ovinku; v njih se spustimo s hitrostmi, ki si jih ne morete predstavljati. Spomnim se, ko sem razmišljal, kako to sploh deluje? Imaš pa tudi takšne proge kot recimo v Barceloni, ko imaš občutek, da se voziš popolnoma sproščeno, čeprav si še vedno zelo hiter.
Če se spomniš svojih dni v razredu supersport – je bilo lažje v primerjavi s hitrostmi v motoGP?
V supersportu sem užival. Dirkanja z motocikli ne jemljem kot lahkega športa, ne z mentalnega ne fizičnega vidika. Mnogo fantov bo mogoče reklo, da je lahko. Zame ni. V supersportu sem se počutil v redu, udobno in sproščeno. Na motociklu motoGP se ne počutim tako.
Pred vami je še eno leto v motoGP. Mislite, da ga boste pogrešali?
Vsekakor. Nekaj bom moral delati in vsekakor ga bom pogrešal. So točke v karieri, ko si misliš: Tega ne bom nikoli pogrešal, a globoko v sebi veš, da boš. Ne bom pogrešal politike ali statusa dirkača motoGP, ker tega ne počnem zaradi tega. Nočem biti nespoštljiv. Pogrešal bom ekipo, motocikel, hitrost in tekmovalnost ter izboljševanje samega sebe.
Se morate na hitrost navaditi? Deset mesecev na leto preživite tako, da dirkate, trenirate, potem imate dva meseca počitnic, ko motocikla sploh ne vidite. Kakšni so tisti prvi krogi pri hitrosti 320 km/h?
Nenavadno je, kako hitro se vse povrne v isto stanje. Dva meseca si odsoten, potem pa gremo v Malezijo na prva testiranja. V prvem krogu že vozimo 330 km/h. Počutiš se, kot da bi bil na vlakcu smrti, toda po treh krogih ne čutiš ničesar več. Po prvi vožnji dneva se lahko pritožiš, da je motocikel malo preveč zmogljiv ali prehiter, da se oči niso privadile na hitrost, a ko se navadiš, ti motocikel po drugi vožnji ni več dovolj hiter! Na koledarju je verjetno le eno prizorišče, kjer si ne želimo več hitrosti, in to je italijanski Mugello. Opravil sem paradni krog na dirkah na otoku Man in občutek je mnogo hujši kot dirkanje v motoGP, saj mimo tebe vse šviga tako hitro, tukaj pa so stvari bolj oddaljene in tega učinka ne čutiš. Možgani tega nekako ne zaznajo.
So trenutki, ki vam še vedno vzamejo sapo?
Ne ravno. Navajen sem na hitrost. Ljudje mislijo, da sem nor. Mislijo, da je hitrost nora. Če nočeš voziti hitro, bodo ekipni menedžerji vedno našli koga, ki bo. Včasih se govori, da je motoGP prehiter. Dostikrat dosežemo 330 km/h.
Dobite več občutka takrat, ko se vidite na slikah ali videoposnetkih?
Vedno si kritičen do sebe in vedno se želiš izboljšati. Tudi takrat, ko zmaguješ, si misliš: To ni videti v redu, zakaj tega nisem storil tukaj?, zakaj nisem bolje reagiral? Vedno je poanta v tem, kako vstopiš v ovinek, kako zaviraš, koliko se moraš nagniti, kakšne linije voziš. Na televiziji je videti vse zelo drugače v primerjavi s tistim, kar občutiš na motociklu. Ko voziš, so stvari, ki so videti velike, na slikah majhne. Nekaj, kar deluje majhno na zaslonu, je za nas lahko ogromno.
Radi kolesarite. Čeprav ste na dveh kolesih, je kontrast kar velik ...
Obožujem kolesarjenje, mnogo bolj kot vožnjo z motociklom. Ljudje bodo mogoče nad tem začudeni, ampak v resnici nimam preveč rad dirkanja z motocikli. Rad imam svoje delo, obožujem dirkanje in tekmovalnost in trudim se biti boljši, a v tem ne uživam preveč. Mislim, da se bom po karieri vozil po gorah ali kaj podobnega. Velikokrat smo na meji in vedno si poskušaš priboriti tistih nekaj centimetrov. Seveda je super, ko zmaguješ, a dostikrat je težko. Rad počnem, kar počnem, a motociklov sicer ne vozim. Če bi, bi verjetno vozil skuter.
Trenutki pred startom
Je kolesarjenje nekaj, pri čem sproščate svoje napetosti pri iskanju teh desetink?
S kolesarjenjem se motiviram, mi je pa všeč predvsem zato, ker je počasnejše kot dirkanje z motocikli. Nekateri tečejo, jaz ne morem, drugi vozijo drugačne motocikle; to sem pred leti poskusil, ampak me ni prevzelo. Ni mi pomagalo pri tem, da bi bil hitrejši ali preciznejši, sploh pa nisem dober motokrosist. Vozim svoje kolo, in to je to.
Vas je kdaj strah?
Obstajajo proge, na katerih si po sestopu z motocikla misliš uf, to je bilo pa hitro. Mugello je prizorišče, kjer si po dirki rečeš to je bilo noro. Proge, kot so Jerez v 7. in 8. ovinku; v njih se spustimo s hitrostmi, ki si jih ne morete predstavljati. Spomnim se, ko sem razmišljal, kako to sploh deluje? Imaš pa tudi takšne proge kot recimo v Barceloni, ko imaš občutek, da se voziš popolnoma sproščeno, čeprav si še vedno zelo hiter.
Če se spomniš svojih dni v razredu supersport – je bilo lažje v primerjavi s hitrostmi v motoGP?
V supersportu sem užival. Dirkanja z motocikli ne jemljem kot lahkega športa, ne z mentalnega ne fizičnega vidika. Mnogo fantov bo mogoče reklo, da je lahko. Zame ni. V supersportu sem se počutil v redu, udobno in sproščeno. Na motociklu motoGP se ne počutim tako.
S prijateljem in tekmecem Valentinom Rossijem
Pred vami je še eno leto v motoGP. Mislite, da ga boste pogrešali?
Vsekakor. Nekaj bom moral delati in vsekakor ga bom pogrešal. So točke v karieri, ko si misliš: Tega ne bom nikoli pogrešal, a globoko v sebi veš, da boš. Ne bom pogrešal politike ali statusa dirkača motoGP, ker tega ne počnem zaradi tega. Nočem biti nespoštljiv. Pogrešal bom ekipo, motocikel, hitrost in tekmovalnost ter izboljševanje samega sebe.
