ŠPARGLJI
Ne potrebujejo veliko nege
Šparglji so se zadnja leta udomačili na naših vrtovih; gojenje zahteva nekaj znanja in predvsem vztrajnosti, čas za sajenje pa je marca in aprila.
Odpri galerijo
Nasad bo rodil deset ali celo dvajset let, vmes pa ga lahko pomlajamo. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Pomlad je čas špargljev, sezona pobiranja pa je precej kratka. V zadnjih letih se je povpraševanje povečalo, saj so postali zelo priljubljeni, poleg divje rastočih, pri nas jih najdemo na Krasu in v Primorju, katerih količine so kajpak omejene, pa lahko kupimo tudi gojene. Vedno več vrtnarjev si jih omisli tudi na svojem vrtu.
Gojenje špargljev je dolg proces, ki ne zahteva veliko dela, zato pa nekaj znanja in potrpežljivosti, prvi pridelek pobiramo po dveh letih. Sadimo jeseni ali spomladi, marca in aprila, vzgajamo jih iz enoletnih sadik, ki jih lahko kupimo v vrtnarijah, ali iz enoletnih korenik, to je podzemni del rastline v času mirovanja.
Izberemo čvrste, zdrave korenike, ki naj bodo približno enake velikosti, da bo nasad rasel enakomerno. Za povprečno družino naj bi posadili 20 rastlin. Za šparglje izberemo osončeno gredico, ki naj bo po možnosti v zavetrni legi, zemlja naj bo bogata s humusom. Preveč ilovnata ni dobra, saj v njej zastaja voda, zato ji dodajmo pesek. Pred sajenjem jo pognojimo s kompostom, lahko tudi z gnojem.
Na pognojeni in dobro razrahljani gredici izkopljemo od trideset do štirideset centimetrov širok jarek, v katerega posadimo sadike. Sadimo v globini med 15 in 20 centimetri, če želimo gojiti bele šparglje, še pet centimetrov globlje. Razdalja med sadikami naj bo najmanj 25 centimetrov, namestimo jih tako, da jim korenine razporedimo na vse strani. Korenike zasujemo tako, da za ped stebla gleda ven, kakor rastline rastejo, pa jih sproti zasipavamo. Do konca sezone bo jarek poravnan.
Zemljo okoli njih pokrivamo z zastirko, tako ohranjamo vlago in preprečujemo rast plevela. Čeprav se nam cedijo sline po mladih špargljih, prvo leto poganjkov ne režemo, bujno listje, ki se razraste čez poletje, jeseni, ko porumeni, pokosimo.
Tudi pri špargljih je dobro upoštevati kolobar in dobre sosede. Ne sadimo jih na gredo, kjer so pred tem rasle korenovke, gomoljnice in detelja, prav tako jih ne sadimo v družbi čebulnic in mete. Dobro se počutijo ob papriki, kolerabi, stročnicah, paradižniku in baziliki, peteršilju, špinači in solati, vrtnine pa lahko sejemo med šparglje kot vmesni posevek.
Šparglji niso posebno občutljivi, in vendar jih lahko napade nekaj bolezni, zlasti siva plesen in bolezni korenin, med škodljivci pa sta najbolj nadležna špargljeva muha in špargljev hrošč.
Spomladi nabiramo mlade poganjke.
Gojenje špargljev je dolg proces, ki ne zahteva veliko dela, zato pa nekaj znanja in potrpežljivosti, prvi pridelek pobiramo po dveh letih. Sadimo jeseni ali spomladi, marca in aprila, vzgajamo jih iz enoletnih sadik, ki jih lahko kupimo v vrtnarijah, ali iz enoletnih korenik, to je podzemni del rastline v času mirovanja.
Nasad bo rodil deset ali celo dvajset let, vmes pa ga lahko pomlajamo. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Izberemo čvrste, zdrave korenike, ki naj bodo približno enake velikosti, da bo nasad rasel enakomerno. Za povprečno družino naj bi posadili 20 rastlin. Za šparglje izberemo osončeno gredico, ki naj bo po možnosti v zavetrni legi, zemlja naj bo bogata s humusom. Preveč ilovnata ni dobra, saj v njej zastaja voda, zato ji dodajmo pesek. Pred sajenjem jo pognojimo s kompostom, lahko tudi z gnojem.
Na pognojeni in dobro razrahljani gredici izkopljemo od trideset do štirideset centimetrov širok jarek, v katerega posadimo sadike. Sadimo v globini med 15 in 20 centimetri, če želimo gojiti bele šparglje, še pet centimetrov globlje. Razdalja med sadikami naj bo najmanj 25 centimetrov, namestimo jih tako, da jim korenine razporedimo na vse strani. Korenike zasujemo tako, da za ped stebla gleda ven, kakor rastline rastejo, pa jih sproti zasipavamo. Do konca sezone bo jarek poravnan.
Na prvo letino čakamo kar dve sezoni po sajenju.
Zemljo okoli njih pokrivamo z zastirko, tako ohranjamo vlago in preprečujemo rast plevela. Čeprav se nam cedijo sline po mladih špargljih, prvo leto poganjkov ne režemo, bujno listje, ki se razraste čez poletje, jeseni, ko porumeni, pokosimo.
Tudi pri špargljih je dobro upoštevati kolobar in dobre sosede. Ne sadimo jih na gredo, kjer so pred tem rasle korenovke, gomoljnice in detelja, prav tako jih ne sadimo v družbi čebulnic in mete. Dobro se počutijo ob papriki, kolerabi, stročnicah, paradižniku in baziliki, peteršilju, špinači in solati, vrtnine pa lahko sejemo med šparglje kot vmesni posevek.
Beljeni šparglji oziroma beluši imajo manj izrazit okus kot zeleni ali vijolični.
Šparglji niso posebno občutljivi, in vendar jih lahko napade nekaj bolezni, zlasti siva plesen in bolezni korenin, med škodljivci pa sta najbolj nadležna špargljeva muha in špargljev hrošč.
