Nekoč le sanje, danes že povsem dostopni

Še ne tako davno smo med prebiranjem zgodb o zvezdnikih vzdihovali nad njihovimi vilami, ki so jih praviloma krasili bazeni. Sami smo medtem trpeli v vročini in se hladili na prenatrpanih javnih kopališčih ter ob jezerih in rekah, kjer ni bilo ohladitve željnih nič manj. A lasten bazen niso več le nedosegljive sanje, predvsem za tiste, ki živijo v hišah. Stanovalcem blokov medtem preostane, da se spoprijateljijo s kom, ki ima okrog hiše kaj neizkoriščenega prostora, ter ga poskušajo prepričati, da bi se tja res krasno podal bazen.

Kot pri vseh investicijah je tudi pred nakupom bazena treba razmisliti, koliko smo zanj pripravljeni odšteti in koliko časa nameniti za njegovo oskrbo. Pozabiti ne smemo niti na estetski vidik. Obstajajo tri glavne vrste bazenov, to so prostostoječi, delno vgradni in vgradni.

​Prostostoječega lahko kupimo v bolje založenih specializiranih trgovinah z opremo za dom in urejanje okolice, njihova glavna prednost pa je enostavna postavitev, ki ne zahteva izkopa jame na vrtu, vsako sezono ga lahko tudi prestavimo drugam. Cene se gibljejo od tisoč evrov, odvisno od velikosti in materiala, nato je treba kupiti še filtre, merilnik vrednosti pH vode in sredstva za nego vode. Prav bodo prišli tudi sesalnik za čiščenje dna, morda mrežica za pobiranje nesnage in termometer.
 

Najpomembnejši je pH

Če brez mrežice in termometra še lahko shajamo, pa je merilnik vrednosti pH obvezen. Če voda v bazenu postane prekisla – to pomeni, da je njena pH-vrednost nižja od 7 –, namreč lahko poškoduje kovinske dele bazena in mu tako zniža življenjsko dobo. V nasprotnem primeru, torej preveč bazični vodi, ki ima vrednost več kot 7, pa bo kopanje neprijetno, pekle nas bodo oči in srbela koža, na bazenu bodo nastale obloge, tudi čistilna sredstva bodo delovala slabše. Voda v bazenu mora zato vedno imeti pH med 7,0 in 7,4.

​Njeno kakovost je treba preverjati pri vseh vrstah bazenov razen v napihljivih otroških in morebitne težave reševati s posebnimi sredstvi. Pogosto se pojavijo tudi alge. Te same po sebi niso škodljive, so zgolj estetski problem, težava za zdravje nastane, ko odmrejo, saj se z njimi prehranjujejo bakterije. Na začetku lahko alge odstranimo z dodajanjem klora, žal pa sčasoma postanejo odporne proti njemu, takrat na vrsto pride algicid. Mnoge skrbi, ali je treba prostostoječe bazene pozimi pospraviti.

Odgovor je ne, saj so narejeni iz materialov, ki kljubujejo različnim vremenskim razmeram, treba ga je le očistiti in pokriti, očistimo ga nato znova pred začetkom nove sezone. Obstajajo tudi prostostoječi bazeni z napihljivim robom, ki so cenovno precej ugodnejši, za takšnega s premerom treh metrov je treba večino odšteti manj kot stotaka, tisti, ki imajo premer okrog pol metra, pa stanejo v povprečju 300 evrov.
 

Na klanec raje delno vgradnega

Zahtevnejši kupci se bodo najverjetneje odločili za vgradne ali delno vgradne bazene. Za vgradnega, ki je dolg sedem metrov, je treba odšteti od 2600 evrov naprej, za petmetrskega slaba dva tisočaka. Dodatni strošek je montaža, saj je treba izkopati luknjo, po potrebi teren tudi zravnati. Na bolj težavnih terenih, torej nagnjenih ali terasastih, je zato bolje izbrati delno vgradne bazene.



Ti so po videzu nekje med vgradnimi in prostostoječimi – del je vkopan v zemljo, del ga je zunaj. Cena je običajno enaka kot pri vgradnih, tudi oskrbovanje. Vštet je tudi filtrirni sistem, sicer ga je treba kupiti posebej. Brez njega ne bo šlo. Ker je na tržišču precej različnih vrst filtrov, denimo peščeni, kartušni in diatomejski (trdne delce filtrirata diatomejska zemlja, katere glavna sestavina je kremen, in aktivno oglje), vodo lahko filtriramo tudi s pomočjo steklenega peska ali z vrečkami, se je pred nakupom najbolje posvetovati s strokovnjakom. Vgradni in delno vgradni bazen pa imata še eno dobro lastnost – z enim od njiju ob hiši bo nepremičnina pridobila vrednost.