Nenavadne rešitve za zakon v krizi
Dejstvo je, da vsem življenje ob sočloveku v vsaki uri in vsaki minuti dneva ne ustreza. Naprej: statistika pravi, da približno 20 odstotkov moških in 13 odstotkov žensk vara, iz česar je mogoče sklepati, da dobršen del populacije ni naklonjen monogamiji.
V naši kulturi sta v razmerju, ki ni na najboljši poti, partnerjema dani dve možnosti: oditi ali ostati. Ljudje lahko ostanejo skupaj in se trudijo, da bi se zveza obnesla, zato obiskujejo terapije, berejo knjige in postavljajo nove temelje odnosa.
Lahko pa se razidejo in gredo vsak po svoji poti. Alternativ skoraj ni. A vendar ... Kaj pa, če obstajajo drugačne možnosti za partnerje, ki se znajdejo pred prej omenjenimi dilemami in odločitvami?
Terapevtka in zakonska svetovalka Susan Pease Gadoua povzema, da so, ko se zadeve zapletejo, na voljo poti, ki na prvi pogled zvezi v težavah škodujejo, a ji na koncu lahko koristijo.
Začasna ločitev
Ker velja splošno prepričanje, da bi se moral par, ki mu ne gre ali se znajde v težavah, bolj potruditi, bo za mnoge najbrž presenečenje, da je lahko začasna ločitev tista, ki pripelje do pravih rešitev in odgovorov. Zlasti dobrodošla je v primeru, ko se eden od partnerjev – ali oba – v zvezi počuti ujetega.
Susan Pease Gadoua jo imenuje terapevtska ali spodbudna ločitev in pravi, da omogoči včasih potreben predah in drugačen pogled na razmerje: »Predstavljajmo si, da od daleč opazujemo gozd in zgolj posamezna drevesa v njem. Prav pogled od zunaj velikokrat pomaga pri reševanju težav.«
Partnerja pri takšni ločitvi dobita priložnost ugotoviti, kaj ju osrečuje kot posameznika in kaj sta v zvezi morda pogrešala.
Pari, ki se po takšnem predahu odločijo nadaljevati zvezo, to storijo zgolj zato, ker si tega resnično želijo, saj v času t. i. spodbudne ločitve dojamejo, da se je vredno truditi za odnos.
In če se po predahu odločijo za konec skupne zgodbe, ta odločitev temelji na razumskih dejstvih in ne na jezi ter drugih negativnih čustvih, saj so imeli čas razmisliti, kaj razhod pomeni, in pretehtati, ali je to res edina mogoča pot.
Biti v zvezi, a živeti ločeno
V preteklosti pravzaprav ni bilo dvoma in ne izbire: par, ki je poročen ali v zvezi, mora živeti pod isto streho. Ločeno so živeli le tisti, ki so bili v to tako ali drugače prisiljeni, največkrat zaradi dela enega od partnerjev.
Ta trend se je povečal po zadnji recesiji, ko so bili mnogi prisiljeni v selitev, ker v svoji okolici niso našli dela. Prav tako je ločeno življenje pogostejše med premožnejšimi pari, ki si pač lahko privoščijo ločene domove.
A ne glede na to, ali gre za zunanje dejavnike ali osebno odločitev, dejstvo je, da lahko pomaga rešiti zakon, saj so nekateri bolj naklonjeni občasnim srečanjem, svoji svobodi in načinu življenja, v katerem se ni treba nikomur prilagajati.
Zato je odločitev ostati skupaj, a živeti ločeno morda tista, ki lahko reši partnersko zvezo.
Življenje po lastnih pravilih
Bi bilo razmerje močnejše in trdnejše, če bi spremenili pravila, ki naj bi veljala v odnosu, in bi par živel po svojih, čeprav odstopajo od splošno sprejetih?
Tradicionalna pričakovanja seveda še vedno vključujejo poroko iz ljubezni, skupno življenje, tudi ko romantika izgine, in monogamijo. Na nekatere od njih je terapevtka opozorila v omenjenih predlogih in dodala še nekaj drugih:
»Predstavljajmo si, da je romantika povsem izginila, par nima otrok in živi dokaj udobno življenje. Če se bosta ločila, se bosta morda znašla v finančni stiski, zato sta se sprijaznila s tem, da bosta pač ostala skupaj. Pa je to res prava pot?«
Susan Pease Gadoua nadaljuje z odgovorom, da so zakoni včasih temeljili zgolj na materialni blaginji. V nekaterih kulturah so poroke zaradi denarja še danes pravilo in ne izjema.
Res je, najbrž sprva ne bo lahko gledati nekdanjega spolnega partnerja, kako se srečuje z drugimi, a v primerih, ko oba soglašata s tem, da zakon ostaja zgolj zaradi materialnih koristi, je to lahko način, s katerim se zveza ohrani.
»Nič ni narobe, če ostaneta skupaj zaradi denarja. Morda se tako odločita le, dokler se oba s finančnega vidika ne postavita na lastne noge, morda zato, ker ju veže skupni posel, morda gre za kakšen drug dogovor, v vseh primerih je v ozadju finančna korist.«
Kaj pa, če so posredi otroci in je romanca splahnela? Bi bilo edino prav ostati skupaj in otroke vzgajati v stabilnem okolju ali bi se bilo bolje raziti?
»Številni pari, ki se odločijo – čeprav je odnos trčil ob čeri – zaradi otrok ostati skupaj, živijo z nekakšnim občutkom krivde, da na potomce prenašajo napačne vzorce, a dejstvo je, da so otroci eden najpogostejših razlogov, da se starša odločita ostati skupaj. Je pa res, da to lahko uspe, če med njima ni napetosti, manipulacij in nasilja ter odločitev temelji na konsenzu, ki vsem vpletenim, zlasti pa otrokom, prinaša zgolj koristi,« opozarja Susan Pease Gadoua.
V presojo
Obstaja še ena možnost, ki jo terapevtka navede kot zadnjo: poligamne ali odprte zveze so še vedno tabu, se pa stigma okoli njih počasi ruši in vedno več je zvez, v katere je vključenih več ljudi.
Možnost ljubiti več ljudi, biti v zvezi z več partnerji in druge podobne oblike odnosov lahko pomenijo rešitev razmerja.
A pozor, v vseh naštetih primerih je ključno nekaj: ne glede na to, za katero od na videz kontroverznih rešitev se odloči par, se morata z njo oba partnerja brezpogojno strinjati.
Če ena stran vsiljuje določeno možnost, druga pa se z njo ne strinja ali jo sprejme zgolj zaradi »ljubega miru«, bo zveza kljub vsemu obsojena na propad.
