PASIJONKA
Neugleden plod izjemnega okusa
Pasijonka, marakuja ali kristusov cvet je doma iz Južne Amerike, uspeva celo pri nas, predvsem na Primorskem; gojimo jo tudi kot okrasno rastlino.
Odpri galerijo
Ko rečemo pasijonka, večina pomisli na okrasno rastlino, ob imenu marakuja pa na eksotični sadež, ki si ga pri nas privoščimo le tu in tam. V resnici gre za isto rastlino različnih imen, ki ji pravijo tudi kristusov cvet, saj naj bi posamezni deli cveta spominjali na trnovo krono, sulice, žeblje in druge elemente, ki sestavljajo zgodbo o Kristusovem trpljenju na križu.
Zanimiva in dekorativna rastlina z užitnimi sadeži izhaja iz dežel Južne Amerike, kjer jo tudi gojijo. Znane pridelovalke so Paragvaj, Brazilija in Argentina, gojijo pa jo tudi drugod po svetu, kjer so razmere ugodne, torej v toplih krajih, na primer v Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Indiji, v Evropi pa predvsem v Španiji in na Portugalskem. Uspeva celo pri nas, kjer je dovolj toplo, praviloma bo dobro rasla tam, kjer se temperature ne spustijo pod dvajset stopinj.
Pasijonka je ovijalka, ki zraste tudi do deset metrov v dolžino in se baha z izjemno lepimi, dekorativnimi cvetovi. Malce manj lepi, da ne rečemo neugledni, so plodovi, ki se namesto z lepoto kitijo z izjemnim okusom. Plodovi so vijolične ali rumene barve, nekoliko spominjajo na sveže fige, pobirajo jih, ko so povsem zreli. Obrani namreč ne bodo več zoreli, kot je to značilno za katere druge sadeže.
Zato vedno kupujmo le povsem zrele plodove, saj bodo, če jih bomo pustili doma zoreti, kvečjemu zgnili. Ker jih v trgovini me moremo prerezati, da bi preverili zrelost, si pomagamo z videzom: povsem zreli plodovi imajo malce nagubano kožo, kar je najbolj zanesljiv znak, da so vredni nakupa.
Pasijonka oziroma marakuja ima prijetno kiselkast, osvežujoč okus, če poskusimo oranžne plodove, pa bomo ugotovili, da so nekoliko bolj sladki. Oranžni plodovi so večji od vijoličnih, saj zrastejo celo do velikosti grenivke, vijolični pa so veliki kvečjemu kot limona, navadno so še manjši. Rumene zaradi barve imenujemo tudi zlata pasijonka.
Za uživanje odstranimo lupino, najbolj enostavno je, če plod prerežemo in meso izdolbemo kar z žlico. Uživamo svežega, samega ali v družbi različnega sadja v sadnih solatah ali smutijih, lahko ga predelamo v marmelado, sok in dodajamo različnim sladicam. Ker gre za pri nas precej redek sadež, ga večina najraje porabi svežega. Povejmo še, da pečk ni treba pljuvati, saj so tako kot meso užitne.
Zanimiva in dekorativna rastlina z užitnimi sadeži izhaja iz dežel Južne Amerike, kjer jo tudi gojijo. Znane pridelovalke so Paragvaj, Brazilija in Argentina, gojijo pa jo tudi drugod po svetu, kjer so razmere ugodne, torej v toplih krajih, na primer v Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Indiji, v Evropi pa predvsem v Španiji in na Portugalskem. Uspeva celo pri nas, kjer je dovolj toplo, praviloma bo dobro rasla tam, kjer se temperature ne spustijo pod dvajset stopinj.
Pasijonka je ovijalka, ki zraste tudi do deset metrov v dolžino in se baha z izjemno lepimi, dekorativnimi cvetovi. Malce manj lepi, da ne rečemo neugledni, so plodovi, ki se namesto z lepoto kitijo z izjemnim okusom. Plodovi so vijolične ali rumene barve, nekoliko spominjajo na sveže fige, pobirajo jih, ko so povsem zreli. Obrani namreč ne bodo več zoreli, kot je to značilno za katere druge sadeže.
Zato vedno kupujmo le povsem zrele plodove, saj bodo, če jih bomo pustili doma zoreti, kvečjemu zgnili. Ker jih v trgovini me moremo prerezati, da bi preverili zrelost, si pomagamo z videzom: povsem zreli plodovi imajo malce nagubano kožo, kar je najbolj zanesljiv znak, da so vredni nakupa.
Njene cvetove uporabljajo tudi za pripravo parfumov.
Pasijonka oziroma marakuja ima prijetno kiselkast, osvežujoč okus, če poskusimo oranžne plodove, pa bomo ugotovili, da so nekoliko bolj sladki. Oranžni plodovi so večji od vijoličnih, saj zrastejo celo do velikosti grenivke, vijolični pa so veliki kvečjemu kot limona, navadno so še manjši. Rumene zaradi barve imenujemo tudi zlata pasijonka.
Za uživanje odstranimo lupino, najbolj enostavno je, če plod prerežemo in meso izdolbemo kar z žlico. Uživamo svežega, samega ali v družbi različnega sadja v sadnih solatah ali smutijih, lahko ga predelamo v marmelado, sok in dodajamo različnim sladicam. Ker gre za pri nas precej redek sadež, ga večina najraje porabi svežega. Povejmo še, da pečk ni treba pljuvati, saj so tako kot meso užitne.