Ni primeren za otroke
V nasprotju z drugimi ljubljenčki ptičji pajki veljajo za dokaj nezahtevne, zato so čedalje boj priljubljene hišne živalce. A to še zdaleč ne pomeni, da skrb zanje ne zahteva določenega znanja, pozornosti, časa in ustrezne nege, zato so primerni samo za zelo odgovorne lastnike. Za začetnike je primernejša izbira mirnejših in manj strupenih vrst, kot sta Brachypelm Smithi in Gramostolo Rosea, izkušeni pa se lahko odločijo tudi za katero od drugih vrst ptičjih pajkov. Kot mirijo strokovnjaki, najpogosteje gojene vrste človeku niso nevarne, vendar je ob ugrizu vendarle potrebna pozornost zaradi morebitne alergijske reakcije, ki zahteva zdravniško obravnavo. Ptičji pajek, ki je sicer doma v Južni Ameriki, ugrizne, ko se počuti ogroženega, takrat iz zadka odvrže strupene dlačice, ki lahko v stiku s sluznico povzročijo srbečico.
Vedno živijo sami
Večina gojenih vrst je velikih, saj lahko zrastejo do 20 centimetrov, samice so običajno večje. Odgovoren in izkušen prodajalec vas bo še opozoril, da so pajki nočne živali, samotarji in da vedno živijo sami. Samice živijo dlje, celo več kot 20 let, samci pa kakšnih pet let manj. Žival potrebuje ustrezen življenjski prostor, ki je zanjo ustrezno opremljen, in prostoren terarij; ne pozabite, drevesne vrste potrebujejo višjo kletko! V njihovem življenjskem okolju naj bo temperatura med 22 in 25 stopinjami Celzija ponoči in med 24 in 28 stopinjami podnevi, zato v terarij po potrebi namestite grelno žarnico ali kabel, temperaturne zahteve pa se lahko glede na vrsto pajka in letni čas razlikujejo, zato se o tem prej ustrezno podučimo. Vlaga naj znaša okoli 60 odstotkov, ponoči malce več, zato terarij enkrat na dan tudi poškropimo, ne pozabimo pa niti na redno zalivanje pajkovih rastlin. Stene mu obdamo s ploščami iz hrasta plutovca ali namestimo fototapeto.
Ptičji pajki se v naravi prehranjujejo z vsemi živimi živalmi primerne velikosti, v ujetništvu pa jih hranimo predvsem s kobilicami, črički in murni. A pozor, odraslega ljubljenca hranimo le od dva- do trikrat na mesec, z eno žuželko naenkrat, mladiče pa pogosteje, enkrat na teden. Plen naj bo največ velikosti pajkovega trupa. Žuželke redno posipamo z vitaminskimi pripravki, izogibamo se hranjenju z mokarji in zofobami, ker so mastni in primerni le za občasno popestritev. Če opazimo, da pajek zavrača hrano, je eden od razlogov lahko tudi prihajajoča levitev – kakšna dva tedna prej namreč pogosto zavračajo hrano. Nekateri primerki pajkov lahko hrano zavračajo tudi po več mesecev.
Naj še poudarimo, da pajki zahtevajo nežno in uvidevno ravnanje, zato niso primeren hišni ljubljenček za manjše otroke, poleg tega se ne odzivajo na čustvene dražljaje kot številni drugi hišni ljubljenčki, zato pri njih ni mogoča udomačitev. Pajki so večinoma tudi plašni, zato se izogibamo stresnim in zanje nevarnim okoliščinam.
Lastniki naj nikoli ne izključijo možnosti pobega te izmuzljive živali, za ptičjega pajka so nevarni tudi padci. Ker imajo mehak zadek, se lahko ta zdrobi že pri padcu z višine enega metra, zaradi česar pajek umre. Občutljivi so tudi za hišne pršice, saj takšnih zajedavcev v njihovem naravnem okolju ni.
