Ni vsak pes za vsakega človeka

To mi gre vedno po glavi, ko vidim neposrečene kombinacije človeka in psa. Na primer: zlati prinašalec mora poleti teči ob lastniku tekaču, mejni ovčar ima na razpolago pol ure sprehoda na povodcu na dan, pastirski pes je pretežno sam doma na štiridesetih kvadratih.

Ne na prvi pogled

Ne, niso vsi psi primerni za vse ljudi. Večina ljudi si nabavi psa po zunanjem videzu, ne da bi se pozanimala, kakšni nagoni se skrivajo v njem. Teh se večinoma pri mladiču ne da opaziti, žal. Posebna kategorija so opisi lastnosti posameznih pasem, ki jih objavljajo pasemski zanesenjaki. Večina jih ima enega, morda celo več predstavnikov. To so reklamni panoji in za njih v glavnem vemo, da jih ne smemo jemati resno. Potrebni so prevodi. Če piše, recimo, da je pes nezaupljiv do tujcev, je treba vedeti, da bo veliko lajal, tudi če lastnik ne bo videl razloga, in čuval vse pred vsakim. Če piše, da je previden do otrok, pomeni, da vzreditelj nima otrok in da tega v resnici ne ve.

Ni vsakdo poznavalec

Posebno ljubi so mi opisi pasem, ki navajajo, da je ta ali ona pasma samo za prave poznavalce. To je tako, kot bi pomahal biku z rdečo cunjo pred nosom. Ni treba biti strokovnjak za človeške značaje, da veš, da si vsak človek misli, da ta pripomba vendar ni namenjena njemu. Ker oni so imeli psa že kot otroci in na kinološkem področju si ne pustijo svetovati.



Še veliko bolj v temi hodijo tisti, ki jim vest veleva posvajanje psov. Kolikokrat razmišljam, kako jim pomagati, da res izberejo živalco, ki se bo prilegla družini kot tesna rokavica in ne bo razočaranj, ko se bo pes, žrtev trpinčenja, težko prilagajal normalnemu življenju, ki ga ni še nikoli izkusil.

Kakšnega, če sploh?

V idealnem svetu bi se pri pravem strokovnjaku pozanimali o tem, kakšnega psa pripeljati domov. Če sploh. Družini z dvema osnovnošolcema sem celo svetovala, naj sploh ne nabavijo psa. S psom je veliko dela in skrbi. Če tega ni, se z njim ne dela, kot zahteva ta živalska vrsta. V napetem delovniku, ko hitimo iz službe, stojimo za štedilnikom, otroka morata na plezanje, hip hop in k tabornikom, mora pes v miru na daljši sprehod, ko se mu moramo posvetiti in ne gledati v telefon. Budilko je treba naravnati na uro prej, pa ne da gremo v telovadnico, ampak da peljemo psa na prvi sprehod. Vsak dan, pa naj bo dež, sneg, petnajst pod ničlo in lovimo ravnotežje po ledu in gazimo do kolen, ker še ni skidano. In, ja, pes sklene, da to jutro ne bo opravil velike potrebe, čeprav smo mu že povedali, da moramo biti ob osmih zjutraj na sestanku in da bo imel naslednjo priložnost ob štirih popoldne. Ne, to ni za vsakogar.

Pasme

Psi so se med tisočletnim sobivanjem s človekom ločili po posebnih pasemskih skupinah, ki so se kvalificirale za pomoč človeku pri njegovih različnih dejavnostih: lovski za lov, pastirski za samostojno čuvanje na pašniku, ovčarji za precizno delo pri zganjanju črede drobnice ali goveda. Postali so ozko specializirani strokovnjaki, ki jim je opravljanje tega vedenja tako rekoč prešlo v kri.

Zdaj človeštvo večinoma ne zahteva več teh znanj pri psih, a psom tega ni nihče povedal. Terier je nizke rasti, a odločen lovec na prav vse, kar bo dišalo po plenu. Ne zanima ga, da nimamo časa, ko stoji sredi travnika in se bori s poljskimi miškami. Zlati prinašalec bo prinašal – tudi če so to smeti, ki jih je sunil iz smetnjaka. Mejni ovčar bo zganjal vse, kar se hitro giba: kolesarje, otroke, avtomobile. Najbolj mi je ostal v spominu pes, ki je na povelje stekel ob robu velikega travnika, lepo po levi strani, v diru. Samo lastnica mu vsak dan zamolči, da tam ni nobene ovce.



*Metoda Mikuž je svetovalka za vedenje družnih živali in inštruktorica v šoli Švrk, telefon: 041-734-995.