Njegove obleke so živele z ženskim telesom

V nebesih bodo odslej lepše, bolj elegantno in brezčasno modno oblečeni! Tako so prepričani tisti, ki so izvedeli, da je v 92. letu v večni spanec utonil mojster visoke mode Hubert de Givenchy. Ali, kot so dejali pri modni hiši, ki nosi njegovo ime, »moški, ki je bil več kot pol stoletja simbol pariške elegance«. Njegove stvaritve so nosile predstavnice evropske aristokracije in filmske zvezde, denimo Greta Garbo, Marlene Dietrich, Grace Kelly, Lauren Bacall, Elizabeth Taylor in, seveda, Audrey Hepburn.
»Ni bil le oblikovalec oblačil, ustvarjal in oblikoval je osebnosti,« je Hepburnova, dolga desetletja njegova muza, dejala o Givenchyju, s katerim sta govorila isti jezik. Jezik elegance, v katero so vpete niti romantike, glamurja in brezčasne lepote.

Prišteval se je med rojene pod srečno zvezdo, saj je delal to, o čemer je sanjaril že kot otrok. Kot osnovnošolec je komaj čakal, da domov prinese dobro oceno – tedaj ga je namreč čakala zanj največja nagrada, dedek, umetniški vodja tovarne preprog, mu je dovolil, da brska po obsežni zbirki redkih in dragocenih tkanin.

»Ure dolgo sem jih lahko gledal, občudoval in se jih dotikal. Mislim, da sem že tedaj vedel, kaj je moje življenjsko poslanstvo.« Uprl se je željam staršev, ki so hoteli pravnika, ter sledil svoji strasti na pariški šoli likovne umetnosti, se kot vajenec uril pod okriljem modnih velikanov, kot je Elsa Schiaparelli, dokler ni leta 1952, ko jih je štel komaj 25, v Parizu odprl svojega modnega ateljeja. Že s svojo prvo modno kolekcijo je navdušil izbirčni svet visoke mode in tako položil temeljni kamen današnjega imperija. In svoje zapuščine, ki bo večno živela v njegovih stvaritvah. Kajti četudi so se te spreminjale, je vselej ostajal zvest svoji notranji malce drugačni romantiki in preprostim, a elegantnim linijam. »Ustvarjal je oblačila, ki jih je mogoče nositi, ne oblačila kot okras. Njegove obleke žensk niso omejevale, ampak so se gibale in živele z ženskim telesom,« je prepričana modna kritičarka in novinarka Dana Thomas.

Prvi prelomni trenutek je bil njegov modni prvenec, menda eden najbolj spektakularnih v pariški visoki modi, drugi, ki ga je izstrelil v svet, pa začetek sodelovanja in prijateljevanja z Hepburnovo leto pozneje. Audrey, tedaj v Evropi še dokaj neznana, je želela dati romantičnemu filmu Sabrina več avtentičnosti z oblačili resnične in trenutne pariške visoke mode. In čeprav je Givenchy možnosti sooblikovanja filmskih kostumov zagrabil z obema rokama, je tedaj verjel, da mora oblikovati s tedaj slavnejšo Katharine Hepburn v mislih – da je bil najmanj presenečen, ko je v njegov atelje vkorakala sloka mlada lepotička srnjih oči. A kljub temu – zgodovina se je lahko začela pisati. Audrey je postala njegova muza, ona pa skoraj ni hotela nositi oblačil koga drugega, niti v filmih ne, »saj se je le v njegovih stvaritvah počutila kot ona sama«. In čeprav brezčasno malo črno oblekico pripisujemo Coco Chanel, je bil nato Givency tisti, ki je Hepburnovo v filmski klasiki Zajtrk pri Tiffanyju oblekel v eno morda najbolj nepozabnih črnih oblekic.

»Verjetno ni težjega od oblikovanja male črne oblekice, saj moraš ohraniti njeno bistvo – preprostost,« je dejal modni čarovnik, ki mu je preprostost in nepozabnost vsekakor uspelo združiti v en kos. Filmsko črno oblekico so pred 12 leti prodali na dražbi za skoraj tri četrt milijona evrov, kar je eden najvišjih zneskov, kadar koli plačanih za filmski kostum.

Pol stoletja je na modnem svetu puščal nepozabne sledi, ki so se vtisnile tudi v srca drugih modnih velikanov, kot so Valentino, Yves Saint Laurent, Christian Lacroix in Oscar de la Renta, ki so se mu ob predstavitvi njegove zadnje kolekcije leta 1995 iz prve vrste ob modni brvi priklonili in mu izkazali spoštovanje.