Nostalgični lepotec

Hondinega super cuba so začeli delati pred enainšestdesetimi leti in so jih do danes naredili čez sto milijonov, kar je absolutni rekord med motornimi vozili. Proslavil se je z zanesljivostjo, uporabnostjo in gospodarnostjo. Zdaj je močno prenovljen, manj špartanski in komaj še kaj uporaben ter se bo poskušal uveljaviti tudi na našem trgu.
 

Avtentičen videz ostaja

Karoserija ni več pločevinasta, vse je plastično in kolesi nista več na napere, ampak liti aluminijasti, toda celoten videz ostaja precej avtentičen s privlačno barvno kombinacijo vred. Poganja ga na mnogih dvokolesnikih (tudi pri drugih znamkah) uporabljan neuničljiv motor. Moč je za kanec drugačna kot pri monkeyju ali MSX, a najbrž le zaradi toleranc v proizvodnji.

Super cub z njim drvi do približno 95 km/h in pri tem popije skromnega 1,8 l bencina na 100 km. Prav nič športno, vendar neutrudljivo pelje ter navdušuje z odlično prožnostjo. Delovanje motorja spremljajo tresljaji na krmilu, sedežu in stopalkah, kar pri MSX in monkeyju ni tako občutno. Menjalnik je štiristopenjski in pri tem modelu polsamodejni. Upravljamo ga z dvojnim vzvodom, ki je neroden in ima dolge gibe, prestavljanje pa je nenatančno. Sredobežna sklopka je vzdržljiva in odlična ter blaži napake pri prestavljanju, saj lahko spelješ celo v četrti prestavi, seveda počasi. Super cub se hvali z novotarijo: z brezključnim odklepanjem in zagonom. Ni posebno koristno niti moteče.


Kljub desetletjem proizvodnje pa super cub še ni popoln. Sedemnajstpalčni kolesi in vzmetenje naredita vožnjo čez manjše neravnine udobno, toda pri večjih luknjah vzmetenje poklekne. Počasi in z občutkom je vožnja po kolovozih vseeno mogoča. Dovolj zmogljiva prednja zavora je zdaj kolutna in opremljena z uporabnim ABS, vendar je zelo slabo odmerljiva, tako kot zadnja bobnasta zavora na vzvod. Zelo avtentično, bi lahko rekli. Okretnost super cuba je odlična, komaj kaj slabša kot pri MSX, smerna stabilnost pa je občutno boljša.
 

Uporabnost je šla rakom žvižgat

Voznikov položaj je pokončen in sproščen, koleni sta zaščiteni z ozkima ščitnikoma, stopali na velikih, razmaknjenih podporah in vzvodih pa prav nič. Postavljanje super cuba na osrednje stojalo ni prenaporno, stranske opore ni več. Za lažji dostop na nizek in udoben sedež je okvir uleknjen kot pri skuterjih.

Žal ni več mogoče peljati sopotnika, saj je sedež le enojen. Za uporabno vozilo je nedopustno tudi, da ni prav nobenega prostora za prtljago; pod sedežem je samo zanka za čelado. Dokupiti bo treba prtljažnik in kovček. Ogledali imata prekratke peclje, zavorna ročica je za dekliške roke precej oddaljena. Vse pohvale je vreden led-žaromet, ki bi bil v čast tudi hitrejšim motociklom. Merilnik z uro in zalogo goriva je veliko boljši kot prej.


Zdi se, da prenovljeni super cub igra predvsem na nostalgični videz in zares legendarni motor, toda prodajo je nekdaj spodbujala vsestranska uporabnost, ki celo v Evropi ne bi bila prav nič odveč niti danes. Prodajni strategi najbrž vedo bolje.