Ob mednarodnem letu prosa: cveti takrat, ko se dan krajša
Združeni narodi so leto 2023 razglasili za mednarodno leto prosa, odpornega žita, ki preprečuje lakoto in zagotavlja pomembna hranila za zdravje in razvoj ljudi ter tako pripomore h globalnim izzivom na področju kmetijstva in pridelave hrane. Na svetovni ravni sta Afrika s 55 odstotki in Azija z 41 največji pridelovalki prosa; Evropa pridela tri odstotke globalne proizvodnje, Severna Amerika pa le odstotek.
Odporno in prilagodljivo žito
Proso spada med starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodnih kultur. Tako tudi danes prispevajo k opolnomočenju malih pridelovalcev, odpravi lakote, prilagajanju podnebnim spremembam, promociji biotske raznovrstnosti in spremembi kmetijsko-živilskih sistemov. V letih, ko se soočamo s sušo in visokimi temperaturami, v ospredje spet prihajajo poljščine, ki lahko preživijo v ekstremnih razmerah. Ena izmed najboljših je proso, saj ni občutljivo za vrsto tal, odporno je proti suši in visoki temperaturi in ima kratko rastno dobo – le okoli 100 dni. Poleg tega lahko nadomesti posevke, ki spomladi propadejo zaradi pozebe. Zato je proso ena od alternativnih poljščin za spremembo setvene sestave ob prilagajanju zahtevnejšim razmeram.
Glavnina s prosom zasejanih površin je v Pomurju, v Sloveniji ga na leto pridelamo nekaj več kot 500 ton.
Doživlja preporod
V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij, od srednjega veka naprej. Največ so ga pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju. Gorenjsko naj bi imenovali kar Kašarija, prebivalce pa Kašarji. Od nekoč pogostih jedi iz prosa, ki so jih obogatili z dodatki doma pridelane zelenjave ali mesa, je še danes v kulinariki prisotna mlečna kaša, to je proso, kuhano v mleku. V zadnjem stoletju so proso na poljih in na krožnikih zamenjala druga žita (pšenica, ječmen in koruza), tudi krompir. Leta 2021 je bilo s prosom posejanih 418 hektarjev njiv, iz katerih je bilo pridelanih 520 ton prosa.
V primerjavi z letom 2020 je bilo posejanih 62 hektarjev, pridelanega pa 25 ton več prosa. V zadnjih letih se vse bolj zavedamo zdravega načina prehranjevanja in do narave prijazne pridelave poljščin. S tem doživlja proso preporod. Njegovo vračanje na njive in krožnike je pomemben prispevek k ohranjanju etnološkega izročila, sočasno pa ponuja tudi možnost za pestrejšo ponudbo tradicionalnih živil lokalnega izvora in s tem večjo samooskrbo z doma pridelanimi živili. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano si zato prizadeva, da postane ta poljščina, po krivici zapostavljena, pogostejša na naših njivah.
Simbol plodnosti
Proso je brez glutena in ima najvišjo vsebnost kalcija med vsemi žiti. Je odlična zdrava alternativa za ljudi s celiakijo ali tiste, ki se držijo brezglutenske diete, iz njega pa lahko pripravimo najrazličnejše jedi ali proseno kašo uporabimo kot prilogo. Proso se v prehrani uporablja olupljeno ter ima drobna, rumena in okrogla semena blagega okusa. Je enoletna rastlina in najbolje uspeva v suhem in toplejšem podnebju, medtem ko so se posamezne sorte prilagodile tudi hladnejšim podnebjem. Proso se uporablja tudi za krmo živali, zlasti ptic. Slovani pa so proso tradicionalno dojemali kot simbol plodnosti, zato so prosene jedi pogosto pripravljali za poroke in druga slavja.
Proso je visoko od 70 do 100 cm in ima šopaste korenine, ki črpajo vodo tudi iz globljih plasti tal. Proso cveti takrat, ko se dan krajša. Za kalitev potrebuje od 10 do 12 °C. Listi in steblo so dlakavi, kar mu daje izjemno odpornost. Ob podnebnih spremembah je zelo hvaležna poljščina, poleg tega pa znova odkrivamo njegovo pomembno vlogo pri zdravi prehrani, zato lahko pričakujemo vse večjo pridelavo, s tem pa ohranjanje pridelave avtohtonih sort, kot je sonček.
