GOBE
Ob prelomu glasno poči
Trdokožni zajček je prava jesenska goba; meso je belo, žilavo, rahlo pekočega okusa; zamenjava je možna z rjavim zajčkom pa tudi z nizko rdečelistko.
Odpri galerijo
Trdokožni zajček raste v šopih, v gozdu in na travnikih. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Zajčki so značilne jesenske gobe, saj jih poleti ne najdemo. Rastejo šopasto na travnatih površinah, najraje na nasutih zelenicah, najdemo pa jih tudi na gramoznih površinah, npr. na parkiriščih in podobnih rastiščih. Jaz jih nabiram tudi sredi gozda, sredi potke, prekrite s travo. Trenutno najdemo dve vrsti, trdokožne (Lyophyllum loricatum) in rjave zajčke (Lyophyllum decastes).
Trdokožnega zajčka je leta 1838 prvi opisal švedski botanik in biolog Elias Magnus Fries in ga imenoval Agaricus loricatum. Današnje ime mu je leta 1938 nadel francoski mikolog Robert Kühner in je ostalo do danes. Trdokožni zajček ima klobuček premera do 7 cm, mlad je polkrožen, nato pa se izboči in zravna. Je od temno rjavih do črnikastih barv s sivimi odtenki. Kožica je debela, trda in prožna in ob prelomu glasno poči.
Lističi so mladi beli, pozneje dobijo okraste odtenke. So gosti, prirasli na bet in precej prožni. Bet je do 10 cm visok, do 1 cm debel, poln, malce ukrivljen, v dnišču zraščen z drugimi beti. Je vlaknat, rjavkastih do sivkastih barv in pod klobukom mokasto bel. Meso je belo, prožno in žilavo, brez posebnega vonja in rahlo pekočega okusa. Raste jeseni v velikih šopih po gozdovih ob listnatem drevju, najraje na poteh pa tudi po travnikih, na katerih je navožen material in posejan s travo, kjer ga trenutno nabiram tudi sama. Goba je užitna, uporabna za vse vrste jedi, najboljša pa je vložena v kis.
Zamenjava je mogoča z drugimi podobnimi zajčki, še najbolj z rjavim zajčkom (Lyophyllum decastes), ki tudi pravkar raste. Od trdokožnega se razlikuje predvsem po barvi klobuka in ne tako trdem in prožnem mesu. Zamenjava je mogoča tudi s strupeno nizko rdečelistko (Entoloma rhodopolium), ki ima mlada bele lističe, vendar kmalu postanejo rožnatih barv, saj ima rožnate trose.
Zanimiva je zgodba znanke, ki je namesto zajčkov nabrala nizke rdečelistke in se znašla v bolnišnici, kjer so ji izčrpali neznanske količine teh gob. Vendar enkratna izkušnja ni zalegla, v bolnišnici je pristala tudi naslednje leto, ko je prav tako zamenjala zajčke z rdečelistkami. Temu jaz pravim prava požrešnost. Nekateri se zastrupijo z enakimi gobami večkrat. Vendar ni prav nič čudno, saj je znano, da smo Slovenci svetovni prvaki v nabiranju gob, a čisto na dnu po znanju o gobah, po kulturi nabiranja in po vedenju v gozdu in naravi na splošno.
Prosim vse, ki nabirate gobe, spoštujte naravo. Ta nam je letos že pokazala zobe in to se lahko še zgodi, verjetno še večkrat. Nabirajte le zelo dobro znane gobe in imejte radi naravo!
Zamenjamo ga lahko z rjavim zajčkom.
Trdokožnega zajčka je leta 1838 prvi opisal švedski botanik in biolog Elias Magnus Fries in ga imenoval Agaricus loricatum. Današnje ime mu je leta 1938 nadel francoski mikolog Robert Kühner in je ostalo do danes. Trdokožni zajček ima klobuček premera do 7 cm, mlad je polkrožen, nato pa se izboči in zravna. Je od temno rjavih do črnikastih barv s sivimi odtenki. Kožica je debela, trda in prožna in ob prelomu glasno poči.
Lističi so mladi beli, pozneje dobijo okraste odtenke. So gosti, prirasli na bet in precej prožni. Bet je do 10 cm visok, do 1 cm debel, poln, malce ukrivljen, v dnišču zraščen z drugimi beti. Je vlaknat, rjavkastih do sivkastih barv in pod klobukom mokasto bel. Meso je belo, prožno in žilavo, brez posebnega vonja in rahlo pekočega okusa. Raste jeseni v velikih šopih po gozdovih ob listnatem drevju, najraje na poteh pa tudi po travnikih, na katerih je navožen material in posejan s travo, kjer ga trenutno nabiram tudi sama. Goba je užitna, uporabna za vse vrste jedi, najboljša pa je vložena v kis.
Nizka rdečelistka je strupena.
Zamenjava je mogoča z drugimi podobnimi zajčki, še najbolj z rjavim zajčkom (Lyophyllum decastes), ki tudi pravkar raste. Od trdokožnega se razlikuje predvsem po barvi klobuka in ne tako trdem in prožnem mesu. Zamenjava je mogoča tudi s strupeno nizko rdečelistko (Entoloma rhodopolium), ki ima mlada bele lističe, vendar kmalu postanejo rožnatih barv, saj ima rožnate trose.
Trdokožni zajček je užitna goba, uporabna za vse vrste jedi, najboljša je vložena v kis.
Zanimiva je zgodba znanke, ki je namesto zajčkov nabrala nizke rdečelistke in se znašla v bolnišnici, kjer so ji izčrpali neznanske količine teh gob. Vendar enkratna izkušnja ni zalegla, v bolnišnici je pristala tudi naslednje leto, ko je prav tako zamenjala zajčke z rdečelistkami. Temu jaz pravim prava požrešnost. Nekateri se zastrupijo z enakimi gobami večkrat. Vendar ni prav nič čudno, saj je znano, da smo Slovenci svetovni prvaki v nabiranju gob, a čisto na dnu po znanju o gobah, po kulturi nabiranja in po vedenju v gozdu in naravi na splošno.
Prosim vse, ki nabirate gobe, spoštujte naravo. Ta nam je letos že pokazala zobe in to se lahko še zgodi, verjetno še večkrat. Nabirajte le zelo dobro znane gobe in imejte radi naravo!
