Od koder Špik nebo špikne

Pravzaprav bi bilo v Gozdu - Martuljku težko še lepše. Nad vasjo se strmo dvigajo gore Špikove skupine. Drugod po Julijskih Alpah srečujemo dolge grebene in ne prav posebno izrazite vrhove. V Špikovi skupini pa je vse razbito in gore v množici vršacev dobesedno kipe kvišku.

V ta divji svet vodi le nekaj markiranih poti. Posebno lepi sta tisti, ki vodita do bivakov Za Ak in Pod Špikom. Že začetek obljublja veliko. Travnika za vasjo Gozd - Martuljek je kmalu konec in stopimo v kanjon potoka Martuljek. Pot je tako rekoč nalepljena na skalno steno in kmalu nad obema kaskadama se začne strmo vzpenjati po galerijah. Preseneti nas bučanje slapu, in ko zavijemo okoli stene, se nam Spodnji martuljški slap pokaže v vsem sijaju: v veliko zajedo se z divjo silo spušča potok in tvori kakšnih dvajset metrov visok curek. Slapu se skoraj približamo, nato pa pot zavije na desno v drugo zajedo. Skoznjo se dvignemo po pobočju v svet, ki se skoraj poravna in nas privede do planine Martuljek. Po približno petnajstih minutah zavijemo po markirani poti na desno. Pot nas vodi skozi širne gozdove in prek hudourniške struge do strmega pobočja izpod Krnice pod Srcem. Tu se začne težji del poti, v brezštevilnih serpentinah se strmo dvigujemo. Saj ni zahtevno, je pa strmo in vleče se. Tik pod vrhom najdemo še izvir vode in smo že blizu našega cilja.

Prečkamo pobočje in kar naenkrat se prek najnižje točke znajdemo na krnici. Kakšno presenečenje. Gozda, ki nas je spremljal vso pot, zmanjka, kot bi odrezal. Pred nami je mogočna severna stena Špika. Tako visoka je, da je ne moremo zajeti z enim pogledom, in zdi se, kot da sega prav do neba. Pod steno so obsežna melišča in dno krnice je skorajda ravno. Tu se je za časa ledenih dob rojeval ledenik in prek roba krnice drsel v dolino Save.

Razgledamo se naokoli in bivaka kar ni videti. Skozi nizek in precej krmežljav gozd, ki ga bičajo plazovi, se po stezi sprehodimo v desno in se povzpnemo na neizrazito vzpetino, ki je edina v okolici zaščitena pred plazovi. Na njenem vrhu najdemo bivak pod Špikom, ki pa ni iz pločevine kot številni drugi v naših gorah, ampak pravcata brunarica z nekaj mizami in klopcami v ospredju. Tu se lahko končno ustavimo in se razgledamo.

Pogled je nekoliko nenavaden. Prav nič ni podoben podobi Špikove skupine iz vasi. Ves razgled obvladujeta mogočen trikotnik Špika in njegova senca. Precej bolj prijeten pa je pogled na sever, kjer so Srednji vrh ter planine in samotne kmetije pod njim. Obisk bivaka je izlet v samoto Julijskih Alp, kjer se ni bati, da bi hodili med množicami turistov. Gre za kraj, kjer tišina šepeta.