TURISTIČNA TRIBUNA
Od sužnjev do turističnega bisera
Bel pesek, pastelno morje in čudoviti ljudje, to je afriški otok Zanzibar, kot ga je spoznala naša novinarka.
Odpri galerijo
Morje z belim peskom je pastelnih barv.
Pa kam sta vidva mene pripeljala?« je ob treh zjutraj po 27 urah na poti, postanku na letališču v Muskatu v Omanu, v postanem vlažnem zraku na letališču v Zanzibarju, ki je dodobra razdražil nosnice že ob sestopu z letala, in pogledu na podgano, veliko vsaj kot običajna mačka ali manjši pes, v jok planila moja 11-letna hči Katalena. V tistem trenutku se mi je njen odziv zdel povsem običajen, tako kot sem pričakovala, pa je jutro prineslo povsem drugačno sliko Kamnitega mesta (Stone Town), središča od matere Tanzanije ločenega otoka Zanzibar.
Če iščete bele plaže in čudovit sončni zahod, ko se zdi, da sonce resnično pade v morje, je obisk tega rajskega otoka prava izbira. Na robu Indijskega oceana ga obdajajo sanjske plaže s koralnimi grebeni in najbolj belim peskom na svetu – mimogrede, ta se ne udira pod bosimi nogami, sonce ga ne segreje in se tudi ne zlepi s kožo. V osrčju Zanzibarja pa je bogat tropski gozd, v katerem so svoj kotiček na zemlji našle opice, zaradi obilja cimeta, klinčkov, karija, popra, muškatnih oreščkov pa se je otoka prijel vzdevek otok začimb.
Otok je bil v preteklosti zloglasen zaradi velikega trga s sužnji, zato ne preseneča preplet arabske, indijske in afriške kulture, ki se kaže na vsakem koraku, predvsem pa v tako rekoč edinem mestu na otoku, Stone Townu, kjer se je rodil pevec skupine The Queen Freddie Mercury. Hrana na Zanzibarju je podobna indijski – mi smo se vsak dan mastili s čudovitimi darovi morja, za hobotnico na žaru s prilogo je denimo treba odšteti od pet do sedem evrov. Zanzibar kljub majhnosti lahko razvaja tako tiste, ki imajo veliko pod palcem, kot tiste, ki pridemo s povprečno debelo denarnico. Mi smo denimo za spanje za tri osebe v zelo lepih apartmajih plačevali okoli 30 evrov na dan, v ceno je bil vedno vključen izjemno obilen in bogat zajtrk, ki se je začel z dobro kavo, sveže stisnjenim sokom, velikim krožnikom štirih različnih vrst sadja in šele potem so prišla na vrsto jajca. Mimogrede, rumenjaki so bolj beli kot rumeni, zato ker njihove putke ne zobajo koruze.
Plima je tako visoka, da se morje zjutraj odmakne daleč od obale in ustvari prazen prostor tako za treninge nadobudnih nogometašev kot za mehčanje kokosov. Da bi zaplaval, moraš občasno prehoditi skoraj kilometer, a se splača. Podvodni svet je namreč čudovit in zelo zelo blizu, zagledaš ga tako rekoč takoj, ko potopiš glavo pod vodno gladino, zato šnorkljanja, ki ga domačini ponujajo na vsakem koraku, nikar ne zavrnite.
Popotniki se po otoku premikajo bodisi s taksiji bodisi z javnim prevozom. Taksi stane veliko ali pa tudi ne, odvisno od vaših pogajalskih sposobnosti – mi smo za uro vožnje plačali 25 evrov. Lokalni prevoz, ki mu pravijo dala dala, opravljajo z mini kombiji, ki sprejmejo okoli 15 ljudi, jaz pa sem jih ob neki vožnji naštela 28. Ampak, v Afriki smo, kajne? In takšna vožnja traja dlje, a boste zanjo odšteli le dva dolarja.
Čeprav je otok majhen, je turističnih aktivnosti precej. Sprehodite se po tržnici v Stone Townu ali se odpeljite na plantaže, kjer jih pridobivajo. V zaščitenem gozdu Jozani se podružite z opicami – še zabavnejše so kar ob cesti –, na otoku Prison občudujte tudi več kot 150 let stare orjaške želve. Na južni obali otoka lahko plavate z delfini. Meni največ pomeni stik z domačini, ki so kljub razmeram, v katerih živijo, prijazni, gostoljubni, pripravljeni pomagati.
Štirideset kilometrov širok in 80 kilometrov dolg otok tik pod ekvatorjem s krasnimi temperaturami skozi vse leto – izognite se le deževnemu obdobju med marcem in majem – je ravno dovolj velik ali majhen, da si ga lahko ogledate po dolgem in počez. Ker pa je ustvarjen za to, da se umiriš, odklopiš od vsakdanjih skrb, si brez slabe vesti privoščite tudi tovrstne užitke. Ali, kot pravijo domačini – pole pole (v prevodu iz svahilija počasi, počasi). V nasprotnem primeru pa je celinska Tanzanija le 40 kilometrov stran z najboljšimi safariji na svetu in Kilimandžarom, najvišjo goro v Afriki. »Mami,« je po prihodu domov dejala moja hči, »to so bile moje najboljše počitnice do zdaj«.
Če iščete bele plaže in čudovit sončni zahod, ko se zdi, da sonce resnično pade v morje, je obisk tega rajskega otoka prava izbira. Na robu Indijskega oceana ga obdajajo sanjske plaže s koralnimi grebeni in najbolj belim peskom na svetu – mimogrede, ta se ne udira pod bosimi nogami, sonce ga ne segreje in se tudi ne zlepi s kožo. V osrčju Zanzibarja pa je bogat tropski gozd, v katerem so svoj kotiček na zemlji našle opice, zaradi obilja cimeta, klinčkov, karija, popra, muškatnih oreščkov pa se je otoka prijel vzdevek otok začimb.
Na otoku Prison je rezervat orjaških želv. Najstarejša je stara 158 let.
Otok je bil v preteklosti zloglasen zaradi velikega trga s sužnji, zato ne preseneča preplet arabske, indijske in afriške kulture, ki se kaže na vsakem koraku, predvsem pa v tako rekoč edinem mestu na otoku, Stone Townu, kjer se je rodil pevec skupine The Queen Freddie Mercury. Hrana na Zanzibarju je podobna indijski – mi smo se vsak dan mastili s čudovitimi darovi morja, za hobotnico na žaru s prilogo je denimo treba odšteti od pet do sedem evrov. Zanzibar kljub majhnosti lahko razvaja tako tiste, ki imajo veliko pod palcem, kot tiste, ki pridemo s povprečno debelo denarnico. Mi smo denimo za spanje za tri osebe v zelo lepih apartmajih plačevali okoli 30 evrov na dan, v ceno je bil vedno vključen izjemno obilen in bogat zajtrk, ki se je začel z dobro kavo, sveže stisnjenim sokom, velikim krožnikom štirih različnih vrst sadja in šele potem so prišla na vrsto jajca. Mimogrede, rumenjaki so bolj beli kot rumeni, zato ker njihove putke ne zobajo koruze.
Plima je tako visoka, da se morje zjutraj odmakne daleč od obale in ustvari prazen prostor tako za treninge nadobudnih nogometašev kot za mehčanje kokosov. Da bi zaplaval, moraš občasno prehoditi skoraj kilometer, a se splača. Podvodni svet je namreč čudovit in zelo zelo blizu, zagledaš ga tako rekoč takoj, ko potopiš glavo pod vodno gladino, zato šnorkljanja, ki ga domačini ponujajo na vsakem koraku, nikar ne zavrnite.
Popotniki se po otoku premikajo bodisi s taksiji bodisi z javnim prevozom. Taksi stane veliko ali pa tudi ne, odvisno od vaših pogajalskih sposobnosti – mi smo za uro vožnje plačali 25 evrov. Lokalni prevoz, ki mu pravijo dala dala, opravljajo z mini kombiji, ki sprejmejo okoli 15 ljudi, jaz pa sem jih ob neki vožnji naštela 28. Ampak, v Afriki smo, kajne? In takšna vožnja traja dlje, a boste zanjo odšteli le dva dolarja.
Čeprav je otok majhen, je turističnih aktivnosti precej. Sprehodite se po tržnici v Stone Townu ali se odpeljite na plantaže, kjer jih pridobivajo. V zaščitenem gozdu Jozani se podružite z opicami – še zabavnejše so kar ob cesti –, na otoku Prison občudujte tudi več kot 150 let stare orjaške želve. Na južni obali otoka lahko plavate z delfini. Meni največ pomeni stik z domačini, ki so kljub razmeram, v katerih živijo, prijazni, gostoljubni, pripravljeni pomagati.
Hiša restavracija na skali sredi morja FOTOGRAFIJE: Gordana Stojiljković
Štirideset kilometrov širok in 80 kilometrov dolg otok tik pod ekvatorjem s krasnimi temperaturami skozi vse leto – izognite se le deževnemu obdobju med marcem in majem – je ravno dovolj velik ali majhen, da si ga lahko ogledate po dolgem in počez. Ker pa je ustvarjen za to, da se umiriš, odklopiš od vsakdanjih skrb, si brez slabe vesti privoščite tudi tovrstne užitke. Ali, kot pravijo domačini – pole pole (v prevodu iz svahilija počasi, počasi). V nasprotnem primeru pa je celinska Tanzanija le 40 kilometrov stran z najboljšimi safariji na svetu in Kilimandžarom, najvišjo goro v Afriki. »Mami,« je po prihodu domov dejala moja hči, »to so bile moje najboljše počitnice do zdaj«.
