Ogromna puhasta krogla

Orjaška plešivka (Calvatia gigantea), v vinogradu sredi Prlekije sem jih našla cel regiment, eno pa pobrala z dovoljenjem lastnika, je velikanska kroglasta goba brez beta iz rodu plešivk (spada v podrazred trebuharji in v rod plešivke), ki je ni težko spregledati. Zraste do 80 cm premera in lahko tehta nekaj kilogramov.

Gobo je leta 1786 prvotno opisal nemški naravoslovec August Johann Georg Karl Batsch in jo imenoval Lycoperdon giganteum. Ameriški mikolog in farmacevt Curtis Gates Lloyd ji je leta 1904 nadel sedanje ime Calvatia gigantea. Od kod pa ime rodu Calvatia? Izhaja iz latinščine in pomeni plešasto glavo ali lobanjo, zato jo pogosto opisujejo kot velikanska plešasta lobanja. Ime je prav primerno, kajne?

Trosovnica je v notranjosti trosnjaka, mlada je bela, vso notranjost gobe izpolnjuje t. i. gleba, ki z zorenjem trosov postaja mehka, rumeno zelena, nato je kašasta, počasi pa se posuši v rjav trosni prah. Poleg sterilne osnovne notranjosti (glebe) in beta, ki mu skoraj ne moremo reči bet, ni skoraj nobene stene: skoraj vsa ta napihnjena krogla je napolnjena z rodovitno maso trosov, ki počasi zorijo in jih pozneje nosi veter v daljave. Veliko, rahlo sploščeno, nepravilno kroglasto sadno telo, sprva belo, ima grudasto in usnjasto površino, včasih je nagubana blizu podlage, kjer je s substratom povezana z micelijem.

Beta ni oziroma ni izoblikovan, v dnišču je goba pritrjena z dolgimi, belimi micelijskimi štrenami, in kadar se ta micelijska vrvica pretrga, se napihnjena žoga kotali po vetru in na veliko seje trose (spore), ko se zunanja koža razpoči. Ogromne puhaste krogle so običajno široke od 10 do 80 cm, poročali pa so tudi o izjemnih primerkih, s premerom več kot meter in težkimi do nekaj kilogramov. Meso je belo, v dnišču žilavo, gleba je sprva bela, trda, neprijetnega vonja in okusa, stara ima vonj po sečnini. Goba je užitna, dokler je mlada, vendar nima preveč vabljivega vonja. Pečena, predvsem ocvrta, pa je zelo okusna.

Raste na vlažnih tleh, bogatih s hranili, med travo, v vinogradih, na zelenicah, posamično ali po več skupaj. Zraste zelo hitro, lahko v eni noči, največ pa v treh dneh. Njeni meseci so poletni in jesenski in je zvesta svojemu rastišču, zato jo najdemo vedno na istih mestih. Goba je zavarovana in na rdečem seznamu gliv Slovenije pod kategorijo R – Rare – redka vrsta.

Podobne so ji, samo po obliki, seveda, vse vrste prašnic in plešivk, tudi betičasta prašnica (Lycoperdon perlatum). Ta gliva je bolj betičaste oblike in prav tako napolnjena z glebo. To užitno gobo je leta 1796 opisal in poimenoval švedski mikolog Christiaan Hendrik Persoon, rojen v Južni Afriki. Prav tako spada v podrazred trebuharice in v rod trebuharji. Trosnjak je do 5 cm visok in do 4 cm širok, balonaste oblike, ovojnica je mlada bela z igličastimi bradavicami. Starejša postane rjavkaste barve, iglice pa izginejo.

Trosovnica je ves notranji del kot pri orjaški plešivki, mlada je bela, z dozorevanjem trosov pa vedno bolj rumenkasta, nato je le še rjav trosni prah. Bet je do 4 cm visok in do 3 cm debel in počasi prehaja v okrogel, glavati del, kjer nastajajo trosi. Ko ti dozorijo, na temenu nastane odprtina, skozi katero uhajajo, veter pa jih nosi na vse konce.

Meso je mlado belo in trdo, prijetnega vonja in okusa, pozneje porumeni in dozori v rjave trose. Goba raste od maja do novembra v različnih gozdovih, je zelo pogosta. Užitna je mlada, ki je znotraj še bela in trda, ovojnica in bet nista užitna, saj sta pretrda, zato gobo olupimo, bet pa odstranimo. Pa dobro bero želim, dokler še kaj raste!