RAJ DOMA
Okrasni grm s sladkimi sadeži
Stoletja so v sadežih uživali Indijanci v Severni Ameriki, rastlino pa lahko uspešno gojimo tudi pri nas; asimina ni zahtevna, pa še škropiti je ni treba.
Odpri galerijo
Plod asimine ima rumenkasto mehko meso, v katerem se skrivajo temno rjave peške. FOTO: Guliver/Getty Images
Čeprav sadež asimine deluje precej eksotično in bi najprej pomislili, da prihaja iz tropskih dežel, je v resnici domovina te rastline Severna Amerika. Zato uspešno uspeva tudi pri nas, saj dobro prenaša nizke temperature. Bolje bo uspevala na celini kot ob morju, a jo lahko gojimo tudi tam. Po naših vrtovih je sicer precej redka gostja; a ker je nezahtevna, bo dobro uspevala, tudi če ji ne posvečamo prevelike skrbi.
Asimina je listopadno sadno drevo, ki zraste do celo osem metrov visoko, vendar jo lahko oblikujemo v grm, da je bolj obvladljiva. Če se odločimo za sajenje, ji namenimo veliko prostora, poiščimo ji sončno lego, tla naj bodo prepustna, saj v stoječi vodi ne bo uspevala. Asimino lahko sadimo tako rekoč vse leto razen v najhujši vročini in hudem mrazu, ko zemlja pomrzne. Jesen bo torej pravšnji čas, najbolje oktobra. Sadike lahko kupimo v bolje založenih vrtnarijah, pri tem pa bodimo pozorni, da izberemo samooplodne sorte, to sta predvsem sunflower in prima. Sorte, ki niso samooplodne, ne bodo rodile in asimina bo res le okrasno drevo. Ti sorti smo našli na spletu za ceno slabih trideset evrov za sadiko.
Pri gojenju asimine je posebno privlačno to, da je zdrava in skoraj nima škodljivcev, zato je ni potrebno škropiti. Roditi začne po treh ali štirih letih, zori pa septembra in oktobra. Plodovi so rumene ali zelene barve in ovalne oblike, imajo rumeno meso sladkega okusa, ki spominja na mešanico banane, ananasa in manga. Ker so jo uživali že ameriški staroselci, je dobila ime indijanska banana, oni pa so ji rekli pawa pawa. Na pogled je drevo najlepše spomladi, ko se odene v čudovite temnovijoličaste liste, ter jeseni, ko plodovi dozorijo, listi pa se obarvajo v živo rumeno barvo, preden odpadejo.
Z odraslimi rastlinami ne bo prav veliko dela, mlade pa moramo zalivati ter zaščititi pred najhujšim mrazom in poletno vročino. Kot vse druge sadne vrste asimino vsako leto režemo, najbolje marca, ko je nevarnost mraza že mimo. Pri tem odstranimo poškodovane in odmrle veje, nekoliko pa jo tudi razredčimo. Z rezjo oblikujemo krošnjo ter pospešimo novo rast in s tem večji pridelek.
Asimina je listopadno sadno drevo, ki zraste do celo osem metrov visoko, vendar jo lahko oblikujemo v grm, da je bolj obvladljiva. Če se odločimo za sajenje, ji namenimo veliko prostora, poiščimo ji sončno lego, tla naj bodo prepustna, saj v stoječi vodi ne bo uspevala. Asimino lahko sadimo tako rekoč vse leto razen v najhujši vročini in hudem mrazu, ko zemlja pomrzne. Jesen bo torej pravšnji čas, najbolje oktobra. Sadike lahko kupimo v bolje založenih vrtnarijah, pri tem pa bodimo pozorni, da izberemo samooplodne sorte, to sta predvsem sunflower in prima. Sorte, ki niso samooplodne, ne bodo rodile in asimina bo res le okrasno drevo. Ti sorti smo našli na spletu za ceno slabih trideset evrov za sadiko.
Zaradi čudovitih cvetov je lahko tudi okrasna rastlina. FOTO: Guliver/Getty Images
Pri gojenju asimine je posebno privlačno to, da je zdrava in skoraj nima škodljivcev, zato je ni potrebno škropiti. Roditi začne po treh ali štirih letih, zori pa septembra in oktobra. Plodovi so rumene ali zelene barve in ovalne oblike, imajo rumeno meso sladkega okusa, ki spominja na mešanico banane, ananasa in manga. Ker so jo uživali že ameriški staroselci, je dobila ime indijanska banana, oni pa so ji rekli pawa pawa. Na pogled je drevo najlepše spomladi, ko se odene v čudovite temnovijoličaste liste, ter jeseni, ko plodovi dozorijo, listi pa se obarvajo v živo rumeno barvo, preden odpadejo.
Z odraslimi rastlinami ne bo prav veliko dela, mlade pa moramo zalivati ter zaščititi pred najhujšim mrazom in poletno vročino. Kot vse druge sadne vrste asimino vsako leto režemo, najbolje marca, ko je nevarnost mraza že mimo. Pri tem odstranimo poškodovane in odmrle veje, nekoliko pa jo tudi razredčimo. Z rezjo oblikujemo krošnjo ter pospešimo novo rast in s tem večji pridelek.
