GOBE
Okusna rdečkasta mušnica
Goba je pogojno užitna, toplotno obdelana je vsestransko uporabna; nežno, belo meso na prerezu pordeči.
Odpri galerijo
Rdečkasta mušnica, bisernica
Po rdečkasti mušnici (Amanita rubescens), bisernici, je gobarsko društvo iz Celja dobilo svoje ime. Ko smo iskali ime, je eden od članov izjavil, da smo v tem društvu sami biserni in naj se zato imenujemo Bisernica. Tako je ostalo vse do danes in bo najbrž za vekomaj.
Rdečkasta mušnica je ena najpogostejših gob iz družine mušničark pri nas. Čeprav je termično obdelana užitna, celo dobra, jo lahko zamenjamo s strupenimi vrstami, zato naj se je neizkušeni gobarji izogibajo.
To vrsto je leta 1797 poimenoval in opisal švedski mikolog Christiaan Hendrik Persoon, ki se na splošno šteje za očeta sistematične mikologije. Specifični epitet oz. pridevek rubescens pomeni pordelost in se nanaša na spremembo barve iz bele v rožnato rdečo.
Klobuk ima premer od 4 do 15, tudi do 20 cm. Mlad je polkrožen in močno hrapav, kar so ostanki ovoja, pozneje se široko razpre in postane raven. Z rastjo se hrapave pike razmikajo in postanejo kot velike krpe oziroma bradavice. Površina je mlada rumenkasto rjavkasta, pozneje pa dobi rdeče odtenke in sčasoma postane rdečkasto do rumenkasto rjava. Na ranjenih mestih rdeči.
Trosovnica je v obliki lističev, ki so beli, gosti in široki ter z vmesnimi manjšimi lističi. Ne segajo do beta. Tudi listi na ranjenih mestih rdečijo. Bet je od 5 do 15 cm visok, lahko je tudi daljši, in od 1 do 3 cm debel. Mlad je poln, pozneje postane votel. Je valjaste oblike, proti dnišču včasih odebeljen, v slednjem so vidni ostanki ovojnice v obliki obročev. Je bele do rjavkaste barve, na odebeljenem koncu je vinsko rdeč. Na betu je viseče in na zgornji strani nažlebkano zastiralce.
Meso je belo, nežno in na prerezu pordeči. Nima posebnega vonja in okusa. Trosni prah je bel, ker so trosi beli.
Raste pod iglavci in listavci, v mešanem gozdu, od pomladi do pozne jeseni. Je zelo pogosta goba.
Bisernica je pogojno užitna, to pomeni, da jo je pred uporabo treba termično obdelati (skuhati, speči …). Primerna je za vse vrste jedi, saj je precej milega okusa in ne pokvari na primer okusa mesa. Surova je lahko škodljiva.
Velikokrat me kdo sprašuje, ali je treba bisernice olupiti. Jaz jih, vendar iz enega samega razloga, ker se kožica pri kuhanju zguba in jed ni videti prav slastna. Nekoč je veljalo, da jih je treba lupiti, ker da je ravno kožica rahlo strupena, danes pa nekateri gobarji tega ne počnejo več. Odločitev prepuščam vam.
Rdečkasto mušnico nekateri zamenjujejo s podaljšano mušnico (Amanita excelsa), ki ima siv klobuk z velikimi sivkastimi krastami in ne spreminja barve. Bisernica pa na vseh koncih rdeči in je zato hitro prepoznavna. Možna je zamenjava tudi s strupeno panterjevo mušnico (Amanita pantherina), zato je pri nabiranju potrebna previdnost. Sicer za vse gobarje velja isto pravilo: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate!
Bet je dolg, na njem je velik obroček. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
To vrsto je leta 1797 poimenoval in opisal švedski mikolog Christiaan Hendrik Persoon, ki se na splošno šteje za očeta sistematične mikologije. Specifični epitet oz. pridevek rubescens pomeni pordelost in se nanaša na spremembo barve iz bele v rožnato rdečo.
Klobuk ima premer od 4 do 15, tudi do 20 cm. Mlad je polkrožen in močno hrapav, kar so ostanki ovoja, pozneje se široko razpre in postane raven. Z rastjo se hrapave pike razmikajo in postanejo kot velike krpe oziroma bradavice. Površina je mlada rumenkasto rjavkasta, pozneje pa dobi rdeče odtenke in sčasoma postane rdečkasto do rumenkasto rjava. Na ranjenih mestih rdeči.
Raste pod iglavci in listavci, v mešanem gozdu, od pomladi do pozne jeseni.
Trosovnica je v obliki lističev, ki so beli, gosti in široki ter z vmesnimi manjšimi lističi. Ne segajo do beta. Tudi listi na ranjenih mestih rdečijo. Bet je od 5 do 15 cm visok, lahko je tudi daljši, in od 1 do 3 cm debel. Mlad je poln, pozneje postane votel. Je valjaste oblike, proti dnišču včasih odebeljen, v slednjem so vidni ostanki ovojnice v obliki obročev. Je bele do rjavkaste barve, na odebeljenem koncu je vinsko rdeč. Na betu je viseče in na zgornji strani nažlebkano zastiralce.
Meso je belo, nežno in na prerezu pordeči. Nima posebnega vonja in okusa. Trosni prah je bel, ker so trosi beli.
Raste pod iglavci in listavci, v mešanem gozdu, od pomladi do pozne jeseni. Je zelo pogosta goba.
Bisernica je pogojno užitna, to pomeni, da jo je pred uporabo treba termično obdelati (skuhati, speči …). Primerna je za vse vrste jedi, saj je precej milega okusa in ne pokvari na primer okusa mesa. Surova je lahko škodljiva.
Ker jo lahko zamenjamo s strupenimi vrstami, naj se ji neizkušeni gobarji ognejo.
Velikokrat me kdo sprašuje, ali je treba bisernice olupiti. Jaz jih, vendar iz enega samega razloga, ker se kožica pri kuhanju zguba in jed ni videti prav slastna. Nekoč je veljalo, da jih je treba lupiti, ker da je ravno kožica rahlo strupena, danes pa nekateri gobarji tega ne počnejo več. Odločitev prepuščam vam.
Rdečkasto mušnico nekateri zamenjujejo s podaljšano mušnico (Amanita excelsa), ki ima siv klobuk z velikimi sivkastimi krastami in ne spreminja barve. Bisernica pa na vseh koncih rdeči in je zato hitro prepoznavna. Možna je zamenjava tudi s strupeno panterjevo mušnico (Amanita pantherina), zato je pri nabiranju potrebna previdnost. Sicer za vse gobarje velja isto pravilo: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate!
