LJUBLJENČKI
Omisliti si psa v starosti?
Seveda, vendar le socializiranega in če v primeru lastnikove odsotnosti zanj lahko kdo poskrbi.
Odpri galerijo
Za starejšega človeka je primeren manjši, dobro socializiran pes. Foto: Guliver/Getty Images
Misli o tem, ali naj si pri 60, 70 letih ali še kasneje omislijo psa, po glavi rojijo vsakemu ljubitelju te živalske vrste, ki je že od rane mladosti živel v družbi kosmatih štirinožcev.
S tem se še posebno ubadajo tisti, ki so se ravnokar upokojili in so si med službovanjem govorili: »Ko bom v penziji, si bom kupil psa. Imel bom čas zanj, skupaj bova hodila na sprehode, imela bova nove prijatelje, se dobivala z njimi v parku in skupaj preživela starost.« Pa je res tako? S tovrstnimi željami, dvomi in strahovi se veliko ljudi obrne tudi na Šolo Švrk. Odgovor je vedno pritrdilen, a poglejmo si podrobnosti, argumente za in proti.
Tesno sobivanje psa in človeka sega tisočletja v preteklost, arheološka izkopavanja nam to dokazujejo v najdbah pasjih kosti, pokopanih skupaj z ljudmi, mumificirani psi (in mačke) nas gledajo iz vitrin v Britanskem muzeju. Iz tega lahko vidimo, kakšno potrebo po pasji bližini so imeli naši predniki, seveda ne zgolj zato, da jim je pes pomagal loviti, jih braniti ali greti. Sobivanje je preraslo v tesno prijateljstvo, ki naj bi trajalo tudi v drugem življenju.
Znanstvena, medicinska dognanja o sobivanju starostnikov in psov so izjemno pozitivna, kar lahko opazujemo v projektu Tačke pomagačke, v katerem so lepo socializirani psi z lastniki dnevni gostje v domovih za starejše. Če si ogledamo slike tovrstnih srečanj, nas prepričajo, kako takšni obiski popestrijo vsakdanjik upokojencev.
Ne nazadnje: spomnimo se plakatov, na katerih je že priletni mojster Jože Plečnik s svojim Sivkom: to je edina fotografija, na kateri se stroge, asketske poteze vedno mrkega obraza slavnega arhitekta zmehčajo, ko v objem stiska svojega psička. To je le nekaj argumentov, ki kažejo, kaj starejšemu človeku pomenijo bližina, toplina in brezpogojna ljubezen, ki mu jih prinaša kosmatinec.
Večkrat nas vprašajo: Kaj pa če umrem pred svojim psom? Za starostnikovo dušo je dobro, da ve, da bodo sorodniki ali prijatelji poskrbeli za psa, ta se bo takoj navadil na nove lastnike. Pes je oportunist, takoj preračuna, kaj se mu najbolj izplača: žalovati za lastnikom ali dobiti dober obrok? Filmi o inšpektorju Rexu, ki žaluje na grobu svojega lastnika, so žalostne pravljice za širše množice.
Tako kot se spominjamo svojih dragih, ki jih ni več med nami, se marsikateri dolgoletni lastnik psa spominja svojih najboljših prijateljev, kožuhastih štirinožcev. V znanstveni literaturi je navedeno, kako se lastniki psa soočajo z njegovim poginom. Znanstveniki to bolečino primerjajo z bolečino matere ob izgubi otroka. Nihče noče govoriti o izgubi, ki trga srce.
A poglejmo še argumente proti: starejši človek nikakor ne more in ne sme imeti psa, ki ni socializiran, poleg tega mora imeti preskrbljeno varstvo zanj (npr. v primeru nenadne hospitalizacije). Priporočljivo je, da izbere manjše pasme, kar mu olajša pregled pri veterinarju. Posameznik mora poskrbeti, da so vsi pogoji izpolnjeni, saj bo moral s pasjim mladičkom v šolo, torej mora voziti avto, priporočljivo je, da stanuje v bloku z dvigalom itd.
Starejšim vedno priporočam nakup štirinožca, saj bodo dobili prijetnega življenjskega sopotnika. Znanstveno je dokazano, da so starostniki s psom bolj vitalni (trikrat na dan ga peljejo na sprehod), bolj zdravi, njihova socialna mreža prijateljev s skupnimi interesi se hitro širi ter pozabijo na svoje tegobe in bolezni, saj za tarnanje preprosto ni časa.
*Marjeta Mikuž, Šola Švrk, Ljubljana, FB: Šola Švrk
Če živite v bloku, je priporočljivo, da ima dvigalo. Foto: Guliver/Getty Images
S tem se še posebno ubadajo tisti, ki so se ravnokar upokojili in so si med službovanjem govorili: »Ko bom v penziji, si bom kupil psa. Imel bom čas zanj, skupaj bova hodila na sprehode, imela bova nove prijatelje, se dobivala z njimi v parku in skupaj preživela starost.« Pa je res tako? S tovrstnimi željami, dvomi in strahovi se veliko ljudi obrne tudi na Šolo Švrk. Odgovor je vedno pritrdilen, a poglejmo si podrobnosti, argumente za in proti.
Kaj pravi zgodovina?
Tesno sobivanje psa in človeka sega tisočletja v preteklost, arheološka izkopavanja nam to dokazujejo v najdbah pasjih kosti, pokopanih skupaj z ljudmi, mumificirani psi (in mačke) nas gledajo iz vitrin v Britanskem muzeju. Iz tega lahko vidimo, kakšno potrebo po pasji bližini so imeli naši predniki, seveda ne zgolj zato, da jim je pes pomagal loviti, jih braniti ali greti. Sobivanje je preraslo v tesno prijateljstvo, ki naj bi trajalo tudi v drugem življenju.
Znanstvena, medicinska dognanja o sobivanju starostnikov in psov so izjemno pozitivna, kar lahko opazujemo v projektu Tačke pomagačke, v katerem so lepo socializirani psi z lastniki dnevni gostje v domovih za starejše. Če si ogledamo slike tovrstnih srečanj, nas prepričajo, kako takšni obiski popestrijo vsakdanjik upokojencev.
V dom skupaj s psom?Domov za starostnike, kamor se starejši lahko preselijo s svojimi psi, pri nas ne poznam, v svetu pa bi se našlo kaj takega, seveda za dober denar. Staranje prebivalstva je naraven pojav, a starostniki iz leta v leto postajajo bolj aktivni. Pri vseh dejavnostih je lahko njihov najbližji prijatelj, sopotnik, zaveznik in tovariš prav njihov pes.
Ne nazadnje: spomnimo se plakatov, na katerih je že priletni mojster Jože Plečnik s svojim Sivkom: to je edina fotografija, na kateri se stroge, asketske poteze vedno mrkega obraza slavnega arhitekta zmehčajo, ko v objem stiska svojega psička. To je le nekaj argumentov, ki kažejo, kaj starejšemu človeku pomenijo bližina, toplina in brezpogojna ljubezen, ki mu jih prinaša kosmatinec.
Ko odide pes
Večkrat nas vprašajo: Kaj pa če umrem pred svojim psom? Za starostnikovo dušo je dobro, da ve, da bodo sorodniki ali prijatelji poskrbeli za psa, ta se bo takoj navadil na nove lastnike. Pes je oportunist, takoj preračuna, kaj se mu najbolj izplača: žalovati za lastnikom ali dobiti dober obrok? Filmi o inšpektorju Rexu, ki žaluje na grobu svojega lastnika, so žalostne pravljice za širše množice.
Tako kot se spominjamo svojih dragih, ki jih ni več med nami, se marsikateri dolgoletni lastnik psa spominja svojih najboljših prijateljev, kožuhastih štirinožcev. V znanstveni literaturi je navedeno, kako se lastniki psa soočajo z njegovim poginom. Znanstveniki to bolečino primerjajo z bolečino matere ob izgubi otroka. Nihče noče govoriti o izgubi, ki trga srce.
Za, vendar …
A poglejmo še argumente proti: starejši človek nikakor ne more in ne sme imeti psa, ki ni socializiran, poleg tega mora imeti preskrbljeno varstvo zanj (npr. v primeru nenadne hospitalizacije). Priporočljivo je, da izbere manjše pasme, kar mu olajša pregled pri veterinarju. Posameznik mora poskrbeti, da so vsi pogoji izpolnjeni, saj bo moral s pasjim mladičkom v šolo, torej mora voziti avto, priporočljivo je, da stanuje v bloku z dvigalom itd.
Z vprašanjem, ali si omisliti psa ali ne, se še posebno ubadajo tisti, ki so se ravnokar upokojili.
Starejšim vedno priporočam nakup štirinožca, saj bodo dobili prijetnega življenjskega sopotnika. Znanstveno je dokazano, da so starostniki s psom bolj vitalni (trikrat na dan ga peljejo na sprehod), bolj zdravi, njihova socialna mreža prijateljev s skupnimi interesi se hitro širi ter pozabijo na svoje tegobe in bolezni, saj za tarnanje preprosto ni časa.
*Marjeta Mikuž, Šola Švrk, Ljubljana, FB: Šola Švrk
