Omogočimo otrokom zasebnost

Lastna soba so sanje marsikaterega otroka, tudi starši bi mu to željo radi izpolnili, a pogosto pač ne gre. Glavni razlog je običajno pomanjkanje prostora. Otroku lahko kljub temu v stanovanju uredimo prijeten kotiček, ki bo samo njegov, vanj se bo lahko umaknil, ko bo želel mir, naj bo to za igranje ali opravljanje domače naloge. Ni pa treba z otroško sobo ali kotičkom prav nič hiteti. Če jo opremimo še pred otrokovim prihodom, s tem seveda ni nič narobe, kljub temu pa pediatri in psihologi priporočajo, da otrok vsaj prvih šest mesecev življenja preživi v sobi s starši, še bolje prvo leto.

Z njimi naj si ne deli postelje, če je to le mogoče, dojenčkovo posteljo postavimo nekoliko dlje od svoje, da bo otrok čutil bližino in varnost, tudi nočno vstajanje bo tako za starše veliko lažje. Kdaj je primeren čas, da otroka preselimo na svoje, se strokovnjaki ne morejo niti ne želijo zediniti, saj je vsak drugačen. Nekateri za prehod potrebujejo manj, drugi več časa. Če se otrok ponoči zbuja vsakih nekaj ur, ga še nekaj časa pustimo v spalnici, ko bo spal šest ali več ur v kosu, pa lahko razmišljamo o selitvi.



Pri mnogih starših se pojavlja tudi dilema, ali je dobro, da si več otrok deli eno sobo. Tudi v tem primeru so mnenja različna, ne le strokovnjakov, tudi samih otrok. Pride dan, ko so si z brati ali sestrami v laseh, in vse bi dali za svojo sobo, že kmalu pa ugotovijo, da bi bilo to preveč dolgočasno.

Skupna soba je vsekakor dobra za razvoj socialnih veščin, tako se bodo otroci naučili sobivati z drugimi, se igrati in si deliti igrače, se pobotati po prepiru in podobno. Če sta otroka istega spola, ni nobenega razloga, da si ne bi sobe delila dolgo v najstniška leta, še posebno če se odlično razumeta, težava nastane, če gre za brata in sestro. V tem primeru psihologi opozarjajo, da je na začetku najstniške dobe dobro razmisliti o ločenih sobah. Po dopolnjenem desetem letu starosti se otroci namreč začnejo zavedati svojih teles in postanejo sramežljivi, tudi potreba po zasebnosti se takrat poveča.

Če v stanovanju ni prostora, da bi vsak otrok imel svojo sobo, poskusimo to urediti s pregradami v obliki težjih zaves, skozi katere se ne bo videlo, ali španskih sten. Strateško lahko tudi postavimo omare ali knjižne police in vsakemu omogočimo svoj kotiček. Čeprav bo ta velik le nekaj kvadratnih metrov, bo bolje kot nič. Na enak način uredimo otroku kotiček, če nima svoje sobe. Izberemo največji prostor v stanovanju in kot, ki bo samo otrokov, fizično ga vsaj delno ločimo od preostalega prostora. V mansardi izkoristimo del stene, ki je prenizek in ostaja neizkoriščen, za malčka pa bo ravno prav visok.

Če otrok obiskuje šolo, poskrbimo, da je v kotičku dovolj prostora za mizo, kjer bo lahko pisal domače naloge, risal in ustvarjal; izberemo takšno, ki je z eno stranico pritrjena na steno in se lahko enostavno podre ter zloži ob njo. Ko bo opravil domačo nalogo, bo prostor hitro postal igralnica. Na tla v kotičku namestimo preprogo, igrače pa zložimo v vreče ali škatle, ki se jih enostavno obesi na steno ali pod strop. Če si s starejšim otrokom delimo spalnico, tudi tam poskrbimo, da bo imel vsaj nekaj zasebnosti in miru, ter okrog njegove postelje namestimo debelejšo zaveso ali špansko steno.