Oranžen zimski okras

Letošnja zima vsaj pri nas ni ravno prava, je brez snega in izjemno nizkih temperatur in sploh ena tistih, ki ustrezajo večini, zlasti tistim, ki se veliko vozijo, denimo v službo, in jim zjutraj ni treba pol ure prej iz postelje, da bi očistili sneg z jeklenega konjička, postrgali led s šip ... In je ena tistih zim, ki so ugodne tudi za rast gob. Eno, zvončkuljasto čeladico, sem opisala v prejšnjem prispevku, zdaj se je pojavila in razbohotila tudi zimska panjevka Flammulina velutipes.

To vrsto je opisal Moses Ashley Curtis leta 1782 in jo imenoval Agaricus velutipes. V rod Falmmulina jo je 1951. uvrstil nemški mikolog Rolf Singer in tam je ostala do danes. Slovensko ime je vse od začetka zimska panjevka, saj raste na panjih raznih listnatih dreves. Generično ime Falmmulina izhaja iz oranžnih kapic, ki na soncu sijejo kot majhni plameni; velutipes pomeni žametno nogo, ki jo seveda panjevka ima.

Klobuk ima premer od 2 do 10 cm, je malo vegast, saj so klobučki običajno nanizani drug nad drugim ali drug zraven drugega, precej na tesno. Najprej je izbočen, nato se zravna in na osredju udre. Površina je oranžna, na temenu nekoliko temnejša. Moker je lepljiv, suh pa gladek in sijajen. Lističi so široki, z vmesnimi krajšimi lističi. Mladi so belkaste barve, kmalu postanejo bledo rumeni. Bet je do 7 cm dolg, votel, žametast, pod klobukom rumenkasto rdečkaste barve, spodaj pa temno rjav do skoraj črn. Meso je rumenkasto, malo žilavo, brez posebnega vonja in okusa. Goba raste šopasto na štorih in deblih listnatih dreves, še posebno na vrbah, pozno jeseni in pozimi, če ni prenizkih temperatur.

Panjevka je užitna, na Japonskem jo imenujejo enokitake ali enoki in jo tudi umetno gojijo. Imela naj bi zdravilne lastnosti, saj vsebuje antioksidante, ki pomagajo pri krepitvi imunskega sistema. Nekateri naši strokovnjaki menijo, da je lahko prevelika količina zaužitih panjevk tudi škodljiva.

V naravi raste na panjih in deblih, zato so klobučki svetlečih barv in beti krasni temno žametni, gojene so popolnoma drugačnih oblik in barv. Gojijo jih v temnih prostorih, zato rastejo počasi in so bledih barv, dolgih razpotegnjenih betov in imajo kot gumbke majhne in okrogle klobuke. Marsikdo je ne bi spoznal, če bi mu jo pokazali.


Zamenjava s strupenimi gobami je skoraj nemogoča, že zaradi časa rasti, saj v tem času ne raste nobena strupena goba. No, morda bi se v zelo primernih razmerah lahko pojavila žveplenjača, morda navadna žveplenjača, ki je strupena, vendar je možnost zelo majhna.

Zimske panjevke, če jih le najdemo, so lep okras narave zaradi lepe oranžne barve, in ker nimajo velike kulinarične vrednosti, naj ostanejo v naravi in jih ne poberimo. Nekateri se seveda ne bodo strinjali, in če jih že nabirate in uživate, to počnite v zmernih količinah.


Sicer pa jih pri nas ni tako veliko kot drugih komercialnih vrst in se jih najbrž ne more nihče prav do sitega najesti, čeprav na raznih forumih prebiramo vse mogoče o količinah nabranih panjevk. Ker že zelo dolgo nabiram gobe, vem, da vsemu ne smemo verjeti, in si sliko ustvarimo sami. Poglejmo okrog sebe, morda najdemo nekaj lepega, oranžnega na kakšnem štoru ali deblu.