Ostrorogi Jelen se je vrnil na barje (FOTO)
Dolina Drage pri Igu z lepimi ribniki in bujnim zelenjem je naravnost idiličen kraj za izvedbo prireditve, ki so jo v Društvu Fran Govekar z Iga poimenovali Koliščarski dan. Osrednjo pozornost so organizatorji letos namenili koliščarskemu domu, saj je znano, da so nekdanji prebivalci na robu Ljubljanskega barja gradili skupine samostojnih kolib na kolih. Arheologi pravijo, da so naselbine postavljali sočasno na več koncih Ljubljanskega barja od Škofljice do Verda pri Vrhniki.
Ljubljansko barje je eno najpomembnejših arheoloških nahajališč in pomemben del človeške zgodovine, saj so na njegovih površinah odkrili veliko prazgodovinskih koliščarskih naselbin. Zaradi izjemnih najdb iz časa koliščarjev ter izjemne dediščine so od leta 2011 ižanska kolišča, skupaj s kolišči okoli Alp, na prestižnem Unescovem seznamu kulturne dediščine.
17. julija 1875 so odkrili prvo koliščarsko naselbino.
Najzgodnejši graditelji naselbin
»Za obiskovalce naše prireditve smo pripravili zanimive delavnice, v katerih so uživali otroci in odrasli,« so povedali v društvu, ki že vrsto let organizira Koliščarski dan. »Delavnice smo razdelili v tri sklope: arheološke, naravoslovne in ustvarjalne. Izdelovali so koliščarsko posodo, sekirice in kladivo, pletli košare, izkopavali arheološke najdbe, spoznavali rastlinski in živalski svet iz časa koliščarjev, si spekli podpepelnjak, spoznavali lan in njegove značilnosti, se preizkusili v tkanju, streljali z lokom, tekmovali v igri lov na belega bobra in še mnogo drugega. Svoje zdaj že tradicionalno predavanje je pripravil arheolog dr. Anton Velušček, uprizorili pa smo tudi predstavo Koliščarji z Velikega jezera po motivih Jalnovih Bobrov.«
Skrivnost o koliščarjih oziroma mostiščarjih, kot jih imenuje pisatelj Janez Jalen v svojem znamenitem delu Bobri, se je začela razkrivati 17. julija 1875. Takrat so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec (zdajšnji Ig) naleteli na ostanke naselja na kolih, našli pa so tudi veliko črepinj in živalskih kosti ter orodja iz jelenovega roga. Karl Dežman, ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja, je ugotovil, da so najdbe sledi koliščarskega naselja. Dežman, ki je takoj doumel pomen teh najdb, je z izredno naglico organiziral prvo uradno arheološko izkopavanje na Kranjskem, ki se je nadaljevalo še naslednji dve leti. Med drugim so našli okrašene keramične posode, metalurške pripomočke in kovinske predmete.
Koliščarji so na Ljubljansko barje, ki je bilo takrat jezero, prišli pred 6600 leti, v času mlajše kamene dobe. So najzgodnejši graditelji manjših, a stalnih naselbin. Šlo je za majhne skupine samostojnih kolib na kolih – kolišč. S koliščarji je na to območje prišlo tudi poljedelstvo. Na kopnem, v bližini naselbin, so redili domače živali, kot so govedo, ovca, koza in svinja. Spremljal jih je pes. Pomembni gospodarski dejavnosti sta bili tudi lov in ribolov. V skoraj nedotaknjeni pokrajini so nabirali gozdne sadeže in plodove. Izdelovali so lončene posode z lepim okrasjem. Najdbe bakrenih predmetov in metalurških pripomočkov dokazujejo, da so se vsaj od prve polovice 4. tisočletja naprej ukvarjali tudi s kovinarstvom. Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih izdolbli iz ogromnih hrastovih debel. Za poti zunaj Ljubljanskega barja so uporabljali tudi voz. Aprila 2002 je arheolog dr. Anton Velušček odkril leseno kolo z osjo, del voza, ki je najstarejše leseno kolo na svetu, staro 5200 let.
Replika znamenitega kolesa
Leseno kolo, pravzaprav par koles z osjo, smo lahko videli pri Marjanu Čučkinu s Klanca pri Škofljici, ki se je s prijateljem lotil izdelave replike koliščarskega kolesa. »Koliščarji so bili iznajdljivi, njihovo kolo pa je še za današnje čase prava mojstrovina,« je povedal Čučkin. »Naši barjanski predniki so znali izbrati primeren les in tudi pri uporabi orodja so bili nadvse praktični. Pri izdelavi so uporabili prirejen jelenov rog, ki so ga uporabili za dolbenje lesa.«
Raziskovanje prehrane nekdanjih prebivalcev z roba Ljubljanskega barja ima posebno mesto. Med drugim smo izvedeli, da so barjanski predniki pripravljali podpepelnjak ali koliščarski kruh. »Za pripravo potrebujemo moko, vodo in sol,« je povedala Maja Zupančič iz društva Fran Govekar, ki dobro pozna prehrambne navade nekdanjih prebivalcev Barja. »Po želji lahko dodamo različna semena, na primer mak, lan, ali zelišča, kar so koliščarji že poznali. Pripravimo si posodico in palico, s katero zmešamo testo. Ko se testo začne oprijemati palice, je pripravljeno. Previdno ga oblikujemo na palico, tako da je čim bolj enakomerno porazdeljeno. Kruhek nato spečemo na ognju in nekoliko počakamo, da se ohladi. Letos smo na ognju pekli tudi postrvi pa piščanca kot predstavnika perjadi in veliko govejo mozgovo kost. Tako so obiskovalci lahko videli, kako so naši daljni predniki pripravljali hrano.«
Naši barjanski predniki so znali izbrati primeren les in tudi pri uporabi orodja so bili nadvse praktični.
Koliščarji so poznali tudi lan. Ivanka in Janez Skubic s Škofljice se že več kot 15 let navdušujeta nad lanom, ki ga gojita na domači njivi. Zelo dobro poznata ves postopek pridelave in predelave lanu od semena pa vse do kolovrata in ročnih statev, na katerih tkejo platno. »V želji, da bi obudil tisočletno tradicijo domačega kraja, sva z ženo Ivanko začela pridelovati in predelovati lan,« pravi Janez. »Leta 2008 smo vaščani ob praznovanju 780. obletnice prve pisne omembe Lanišča posejali lan. Kar veliko truda sem moral vložiti, da sem našel star kolovrat, še težje je bilo najti mojstra za izdelavo ročnih namiznih statev. Pri nas pridelamo laneno seme na naraven način, delo pa v celoti opravimo ročno. Vsa opravila v zvezi z lanom lahko pospremim z besedami: Lan je lan, z njim je dela leto in dan. Vesel sem, da je tudi med mladimi že nekaj zanimanja. Nama zdaj že dlje pomaga Gašper Nardin, ki ga to delo zelo veseli.«
