FRIZBI
Papirnati frizbi? Zakaj pa ne!
Popestrimo vsem poznano metanje in se raje igrajmo frizbi golf.
Odpri galerijo
Kdo bi si mislil, da lahko papirnate krožnike en, dva, tri spremenimo v zabavno igračo! FOTO: Tk6/Getty Images
Vse daljši, vse bolj topli in s soncem obsijani dnevi nas že vlečejo ven. In čeprav si s sprehodi med počasi prebujajočo naravo polnimo baterije, je otrokom precej bolj od preprostega sprehajanja všeč tekanje po prostranih travnikih, morda spuščanje zmaja ali pa skrivanje za drevesi ter nabiranje palic in vejevja, s čimer si zgradijo svoja mala bivališča na prostem, preživetvene bivake.
To malo zakladnico dinamičnega in zabavnega preživljanja časa na prostem lahko dopolnimo še z igro s frizbijem. A ne z navadnim, plastičnim, ki ga kupimo v trgovini. Čemu ga ne bi sami naredili doma, kar je že uvod v zabavo. Ob tem otroci krepijo svoje ustvarjalne in ročne spretnosti, kar je zgolj dodaten plus.
Vse, kar potrebujemo za izdelavo preprostega frizbija – a naj vas že vnaprej opomnim, da ne bo zdržal tedne in tedne –, imate verjetno že doma. Najenostavnejša je izdelava iz (dveh) papirnatih krožnikov, ki so vam ostali po kakšni zabavi in se valjajo v predalu. Škarje. Selotejp. In barvice, s katerimi bodo otroci svoj frizbi okrasili in mu dali svojstven pečat, da ga ne bodo zamešali s papirnatim frizbijem katerega drugega otroka.
Če običajno ročne stvaritve sprva izdelamo in okrasimo, bomo postopek tu obrnili.
Prvi korak je zaljšanje naših dveh papirnatih krožnikov. Otroci naj z barvicami, flomastri, morda voščenkami porišejo spodnji strani krožnikov (ne tisto, na katero nalagamo hrano). Ko so zadovoljni s svojo slikarijo, poslikano stran krožnika v celoti, trak za trakom, polepimo s selotejpom. Najhitreje bo, če uporabite širok lepilni trak. Ko sta oba krožnika poslikana in za ojačitev ter nekoliko daljšo življenjsko dobo prelepljena, na sredino vsakega narišete krog – kakšnih osem centimetrov premera, na obeh krožnikih povsem enake velikosti – in ga s škarjami ali z olfa nožkom izrežite.
V še zadnjem koraku pa oba natančno zlepite skupaj, seveda tako, da postaneta porisani strani krožnikov zunanji strani domačega frizbija. In sicer z lepilnim trakom natančno ovijte ves zunanji krog frizbija, kjer se krožnika stikata. Ne pozabite pa niti s selotejpom učvrstiti notranjega kroga – a vsak krog posebej, teh ne zlepite skupaj.
Tako. Frizbi je narejen in zabava na prostem se lahko začne. A ni se treba omejiti na najbolj klasično podajanje in lovljenje frizbija, lahko priredite tudi manjše, morda družinsko tekmovanje v domači različici frizbi golfa. Vsa umetnost je, da na travniku določite nekaj ciljnih točk – običajno je teh devet, a ker je to naša zabava, sami določimo število –, vsako pa nato poskušamo zadeti s frizbijem s čim manj meti.
Vsaka izmed ciljnih točk naj bo ali hula hop obroč ali morda večji lavor, določite začetno točko metanja in tekma naj se začne. S prvim metom poskušate frizbi čim bolj približati prvemu cilju, prvi tarči. Da bi jo namreč zadeli že v prvo, je skoraj nerealno pričakovati. Če ga s prvim metom ne zadenete, v drugo mečete od tam, kjer je frizbi padel na tla. To ponavljate tolikokrat, dokler ni frizbi varno znotraj obroča ali lavorja.
Proti drugi tarči začnete metati z mesta prve. In tako dalje, do zadnjega hula hop obroča. Zmaga tisti, ki mu uspe priti do zadnje tarče v skupno najmanj poskusih. Če to še ni zadosten izziv ali ste v družini morda že pravi izvedenci v metanju frizbija, lahko igro popestrite z zahtevnejšimi metalnimi slogi. Denimo, metanje z nedominantno roko, stoje na eni nogi, met z obema rokama (ko vržete frizbi, ga držite z obema rokama), pa še kaj drugega, kar vam pač pade na misel.
To malo zakladnico dinamičnega in zabavnega preživljanja časa na prostem lahko dopolnimo še z igro s frizbijem. A ne z navadnim, plastičnim, ki ga kupimo v trgovini. Čemu ga ne bi sami naredili doma, kar je že uvod v zabavo. Ob tem otroci krepijo svoje ustvarjalne in ročne spretnosti, kar je zgolj dodaten plus.
Vse, kar potrebujemo za izdelavo preprostega frizbija – a naj vas že vnaprej opomnim, da ne bo zdržal tedne in tedne –, imate verjetno že doma. Najenostavnejša je izdelava iz (dveh) papirnatih krožnikov, ki so vam ostali po kakšni zabavi in se valjajo v predalu. Škarje. Selotejp. In barvice, s katerimi bodo otroci svoj frizbi okrasili in mu dali svojstven pečat, da ga ne bodo zamešali s papirnatim frizbijem katerega drugega otroka.
Če običajno ročne stvaritve sprva izdelamo in okrasimo, bomo postopek tu obrnili.
Prvi korak je zaljšanje naših dveh papirnatih krožnikov. Otroci naj z barvicami, flomastri, morda voščenkami porišejo spodnji strani krožnikov (ne tisto, na katero nalagamo hrano). Ko so zadovoljni s svojo slikarijo, poslikano stran krožnika v celoti, trak za trakom, polepimo s selotejpom. Najhitreje bo, če uporabite širok lepilni trak. Ko sta oba krožnika poslikana in za ojačitev ter nekoliko daljšo življenjsko dobo prelepljena, na sredino vsakega narišete krog – kakšnih osem centimetrov premera, na obeh krožnikih povsem enake velikosti – in ga s škarjami ali z olfa nožkom izrežite.
V še zadnjem koraku pa oba natančno zlepite skupaj, seveda tako, da postaneta porisani strani krožnikov zunanji strani domačega frizbija. In sicer z lepilnim trakom natančno ovijte ves zunanji krog frizbija, kjer se krožnika stikata. Ne pozabite pa niti s selotejpom učvrstiti notranjega kroga – a vsak krog posebej, teh ne zlepite skupaj.
Tako. Frizbi je narejen in zabava na prostem se lahko začne. A ni se treba omejiti na najbolj klasično podajanje in lovljenje frizbija, lahko priredite tudi manjše, morda družinsko tekmovanje v domači različici frizbi golfa. Vsa umetnost je, da na travniku določite nekaj ciljnih točk – običajno je teh devet, a ker je to naša zabava, sami določimo število –, vsako pa nato poskušamo zadeti s frizbijem s čim manj meti.
Vsaka izmed ciljnih točk naj bo ali hula hop obroč ali morda večji lavor, določite začetno točko metanja in tekma naj se začne. S prvim metom poskušate frizbi čim bolj približati prvemu cilju, prvi tarči. Da bi jo namreč zadeli že v prvo, je skoraj nerealno pričakovati. Če ga s prvim metom ne zadenete, v drugo mečete od tam, kjer je frizbi padel na tla. To ponavljate tolikokrat, dokler ni frizbi varno znotraj obroča ali lavorja.
Proti drugi tarči začnete metati z mesta prve. In tako dalje, do zadnjega hula hop obroča. Zmaga tisti, ki mu uspe priti do zadnje tarče v skupno najmanj poskusih. Če to še ni zadosten izziv ali ste v družini morda že pravi izvedenci v metanju frizbija, lahko igro popestrite z zahtevnejšimi metalnimi slogi. Denimo, metanje z nedominantno roko, stoje na eni nogi, met z obema rokama (ko vržete frizbi, ga držite z obema rokama), pa še kaj drugega, kar vam pač pade na misel.
