VRT
Paradižniku poiščimo sončno gredico
Praviloma ga sadimo po 15. maju, a vendar preverimo temperature, zlasti letos, ko je za ta letni čas precej mrzlo; s sajenjem počakajmo, da se zemlja ogreje na 15 stopinj.
Odpri galerijo
Ko so rastline še manjše, vmes posadimo solato, za dobro družbo pa ognjič. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Kdor je sam vzgojil sadike paradižnika, zdaj nestrpno čaka, da bo dovolj toplo za presajanje na prosto, saj so sadike praviloma že dovolj velike. Drugi lahko že izbirajo v vrtnarskih trgovinah, kjer ponujajo različne sorte: pozne ali zgodnje, z velikimi ali majhnimi plodovi, nekateri so primerni za solate, drugi za kuhanje, nekatere sorte so visokorasle in potrebujejo oporo, druge so grmičaste, pa še kakšen kriterij bi lahko našli.
Izberemo jih glede na prostor, ki ga imamo na voljo, rastne razmere, potrebe in okus jedcev, ki bodo uživali v plodovih, nekatere bomo sadili na vrtu, druge v loncih na balkonu ali terasi. Ne glede na izbor sorte pred nakupom sadik preverimo koreninski sistem, ta naj bo čvrst in dobro razvit. Korenine morajo biti bele, če so rumene ali rjave, pomeni, da je sadika že stara. Ob presajanju naj ima od šest do osem listov, višina naj bi bila od 12 do 14 cm, čeprav je to odvisno tudi od sorte. Tu bo koristil posvet z vrtnarjem oziroma prodajalcem.
Paradižniku namenimo čim bolj sončen prostor na vrtu, saj v senci zagotovo ne bo dobro uspeval. Upoštevajmo kolobar, paradižnik pa tudi druge razhudnikovke lahko na isto mesto sadimo vsako drugo leto, še bolje, če je kolobar daljši.
Večina sort, razen nizkih grmičastih, potrebuje oporo, za katero uporabimo lesene ali plastične kole oziroma bambusove palice. Namestimo jo že ob saditvi in sadike takoj privežemo, saj bi lahko pozneje s koli poškodovali korenine. Paradižnik lahko raste tudi ob vrvici, podobno kot fižol, seveda se ne bo vzpenjal sam, ampak ga moramo sproti vezati.
Če imamo stalno oporo iz vrvic, lahko na isti gredi kolobarimo fižol in paradižnik. Sadimo na razdalji 40 centimetrov, med vrsticami naj bo najmanj 70 centimetrov razmika. Če so rastline pregosto skupaj, imajo bolezni, zlasti plesen, boljše razmere za razvoj. Prav zato pazimo, da spodnji listi ne ležijo na tleh. Kakor rastline rastejo, jim obtrgujemo stranske poganjke, pri čemer pazimo, da ne ranimo stebla.
Prazen prostor med mladimi rastlinami, dokler se ne razrastejo, lahko izkoristimo in zasejemo s solato ali redkvico, nadvse dobrodošla soseda je bazilika, ki oplemeniti paradižnikov okus, poleg tega odganja škodljivce. Prav tako kot kapucinke in žametnice, ki bodo poskrbele še za pisan videz gredice. Dobri sosedje paradižnika so čebula, česen, fižol in špinača.
Ko so rastline še manjše, vmes posadimo solato, za dobro družbo pa ognjič. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Izberemo jih glede na prostor, ki ga imamo na voljo, rastne razmere, potrebe in okus jedcev, ki bodo uživali v plodovih, nekatere bomo sadili na vrtu, druge v loncih na balkonu ali terasi. Ne glede na izbor sorte pred nakupom sadik preverimo koreninski sistem, ta naj bo čvrst in dobro razvit. Korenine morajo biti bele, če so rumene ali rjave, pomeni, da je sadika že stara. Ob presajanju naj ima od šest do osem listov, višina naj bi bila od 12 do 14 cm, čeprav je to odvisno tudi od sorte. Tu bo koristil posvet z vrtnarjem oziroma prodajalcem.
Za oporo mu lahko namestimo vrvice.
Paradižniku namenimo čim bolj sončen prostor na vrtu, saj v senci zagotovo ne bo dobro uspeval. Upoštevajmo kolobar, paradižnik pa tudi druge razhudnikovke lahko na isto mesto sadimo vsako drugo leto, še bolje, če je kolobar daljši.
Večina sort, razen nizkih grmičastih, potrebuje oporo, za katero uporabimo lesene ali plastične kole oziroma bambusove palice. Namestimo jo že ob saditvi in sadike takoj privežemo, saj bi lahko pozneje s koli poškodovali korenine. Paradižnik lahko raste tudi ob vrvici, podobno kot fižol, seveda se ne bo vzpenjal sam, ampak ga moramo sproti vezati.
Kupimo čvrste, ne prevelike sadike z dobro razvitim koreninskim sistemom.
Če imamo stalno oporo iz vrvic, lahko na isti gredi kolobarimo fižol in paradižnik. Sadimo na razdalji 40 centimetrov, med vrsticami naj bo najmanj 70 centimetrov razmika. Če so rastline pregosto skupaj, imajo bolezni, zlasti plesen, boljše razmere za razvoj. Prav zato pazimo, da spodnji listi ne ležijo na tleh. Kakor rastline rastejo, jim obtrgujemo stranske poganjke, pri čemer pazimo, da ne ranimo stebla.
Ob paradižnik posadimo baziliko pa kapucinke in žametnice, ki bodo poskrbele za pisan videz.
Prazen prostor med mladimi rastlinami, dokler se ne razrastejo, lahko izkoristimo in zasejemo s solato ali redkvico, nadvse dobrodošla soseda je bazilika, ki oplemeniti paradižnikov okus, poleg tega odganja škodljivce. Prav tako kot kapucinke in žametnice, ki bodo poskrbele še za pisan videz gredice. Dobri sosedje paradižnika so čebula, česen, fižol in špinača.
