Pastir ob paši našel podobico

Sveto Katarino častijo kot zavetnico mladine, zlasti deklet. Rojena je bila okrog leta 282 v Aleksandriji, kjer naj bi tudi umrla mučeniške smrti v prvih letih 4. stoletja (najbrž leta 307). Njeno truplo naj bi angeli takoj odnesli na goro Sinaj, kjer sta iz njenega groba pritekla mleko in olje s čudežno zdravilno močjo.

Najstarejše poročilo o njenem mučeništvu je pasijon iz 6. ali 7. stoletja, ki ima izrazito legendarni značaj. Legendo o sv. Katarini so v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju. Ljudstvo je to svetnico ob Barbari in Marjeti, drugih dveh svetnicah z vzhoda, uvrstilo med pomočnike v sili. O razširjenosti češčenja sv. Katarine na Slovenskem govori dejstvo, da ji je posvečenih 35 cerkva, od tega 29 podružnic.

Na Gorenjskem ima sv. Katarina tudi staro božjo pot v Lomu pod Storžičem. »To je lepo razloženo naselje vzhodno od Tržiča ob vaški poti v dolini Lomščice na nadmorski višini od 642 do 750 m,« pravi Franci Petrič v eni od knjig Duša, le pojdi z mano. »Za Tržičane je do Loma le tri kilometre in mnogi jo sem mahnejo peš. Svež zrak, gozdovi, stare kmečke domačije ter še toliko drugega pristnega in lepega je že pred vojno privabljalo izletnike in turiste.«

V najlepšem delu Loma, na ravnici ob cesti, je postavljena cerkev sv. Katarine, obdaja pa jo domače pokopališče. Staro izročilo pripoveduje, da je neki pastir ob paši na Visokem robu našel podobico. Odnesel jo je domov, a se je drugi dan spet znašla na istem kraju. To se je večkrat ponovilo in ljudje so razumeli to kot znamenje, da morajo tam pozidati svetišče.

Toda kraj je bil težko dostopen in neprimeren za zidavo, zato so se odločili, da cerkev postavijo niže, tu, kjer je danes, na najlepšem kraju, kjer je veliko sonca in ni težko priti do nje. Drugo, manj legendarno izročilo, pa pripoveduje o Lambergarjih, lastnikih gradu Gutenberg nad Tržiško Bistrico. Ti naj bi pozidali na tem kraju cerkvico, ker je lesena kapelica, ki je prej stala tukaj, pogorela. Za zavetnico pa ji je grof izbral krstno zavetnico svoje hčerke Katarine Lamberške. Zgodovinski podatki o cerkvi v Lomu segajo v leto 1421, ko se omenja prvič. Prav lahko pa je še starejša, saj so stiški menihi, prvi gospodarji tržiških krajev, ki so duhovno oskrbovali prelaz in romarje čez Ljubelj, poskrbeli tudi za duhovni blagor domačinov. Pravi preporod je doživela ta cerkev v 17. in 18. stoletju. V 18. stoletju (1726 in 1730) so ji dali današnjo baročno podobo in jo opremili s čudovitimi oltarji.

»Najstarejši del je prezbiterij, ki ima še gotska šilasta okna in nekaj ohranjenih reber,« je še zapisal Petrič. »V srednjem oknu je bilo nekoč dragoceno barvno okno z upodobitvijo sv. Katarine, eno najstarejših pri nas. Zdaj ga hranijo v stiškem verskem muzeju, v krstilnici pod zvonikom pa je njegova kopija. Cerkev je bila v času baroka večkrat predelana. Prvotna ladja z ravnim stropom je dobila leta 1711 stransko kapelo sv. Antonov (Padovanskega in puščavnika), pozneje so ladjo povečali in prizidali še drugo kapelo Marijinega obiskanja. V cerkvi je zdaj pet imenitnih baročnih oltarjev, ki kar tekmujejo po lepoti med seboj.


Glavni oltar je bil narejen leta 1726. Za romarje pa sta še danes posebej privlačna stranska oltarja. Poleg sv. Antonov, ki ju častijo, je namreč na tem oltarju tudi pestra skupina 14 pomočnikov v sili, ki jih imajo domačini in Tržičani še posebno v časti. Nekoč so jih častili v grajski kapeli. Ko je ta skupaj z gradom leta 1811 pogorela, so jim posvetili zgornji del Antonovih oltarjev v Lomu. Ljudje pripovedujejo, da so bili nekoč Lomljani hudo obloženi z davki, zato so v stiski sklenili postaviti oltar 14 pomočnikom v sili. Še preden je bila kapela končana, jim je bilo polovico davkov odvzetih … Drugi oltar, kamor so že od nekdaj radi hodili molit, je posvečen Marijinemu obiskanju, v njem je namreč lep kip noseče Marije. Včasih je bilo okrog vseh oltarjev veliko zahvalnih slik in podob, pa tudi bergel, ki so jih tu puščali ozdravljeni bolniki.«