Gianni Rijavec: Veliko noč smo praznovali ...

Blizu so jima podobne stvari. »Sva tradicionalista v alternativnem smislu, kajti biti tradicionalen je danes v tem globalnem svetu zelo pomembno,« je povedal Gianni Rijavec v enem od intervjujev.

Del naših korenin in kulture so tudi običaji, povezani z največjim krščanskim praznikom. Kako počastita praznik veselja in upanja ter obenem ohranjata prleško in primorsko velikonočno tradicijo?

Gianni, nedavno ste izdali romantično skladbo Želja moja. Je bila presenečenje za Patricijo?

Gianni: Želja moja je izšla prav na valentinovo. Seveda, v osnovi je namenjena Patriciji, poklon za ta praznik in v zahvalo, da obstaja, poklanjam pa jo tudi vsem zaljubljencem.

Skladba ni balada, kot bi po­slušalci od mene pričakovali, ampak je živahna, dinamična, nabita s čustvi. Dodan ji je godalni kvartet, narejena je v mojem pop simfoničnem glasbenem slogu.

V intervjuju v Delu ste dejali, da ste romantik, vendar ostajate trdno na tleh. Kaj ste s tem mislili? Menda ne, da preveč romantike škodi?

Gianni: Preveč romantike lahko človeka odnese, spodnese tla pod nogami in zato pazim, da sem zakoreninjen, da me »burja romantike« ne odpihne. Mora biti prava mera enega in drugega.

Vsekakor pa moja glasba zahteva romantika, ki nosi to v sebi, in moj osnovni inštrument je klavir, ki je že sam po sebi romantičen.

Patricija, dovolite, da vprašam, kako vas mož razvaja?

Patricija: Gianni ve, da imam najraje izlete v meni draga mesta in kraje, bogate z umetnostjo, arhitekturo in dobro hrano, zato jih pogosto obiskujeva. Skupno nama je prav tako gledališče in z njim se redno razvajava. (Nasmeh.)

In ko je govor o tem, kdaj sta se zagledala drug v drugega – se spomnita, kdaj natančno je preskočila iskrica ljubezni?

Gianni: Bilo je v kavarni SNG Maribor in tam je preskočila tudi iskrica. Patriciji sem rekel: »Ti boš moja žena.« In tako se je tudi zgodilo.

Patricija: Ja, drži. (Smeh.) Spomnim se tega, bilo je posebno, ta ista energija …

Katere obletnice imata navado praznovati?

Gianni: Zagotovo sta to obletnici najine poroke, civilne in cerkvene. Med njima je namreč časovna razlika, ki je nastala zaradi epidemije covida-19.

Cerkvena poroka je morala počakati, da so se razmere umirile in so priprave na poroko v Vatikanu lahko stekle. Praznujeva seveda tudi rojstne dneve in najina godova, pa še kaj bi se našlo ...

Patricija: ... in leto je naokrog.

Po intimnem civilnem obredu sta se cerkveno poročila junija lani v Vatikanu. To je bila vajina želja in skupna odločitev?

Patricija: Najina odločitev je bila poroka v baziliki sv. Pet­ra in kapela kanonikov je ena lepših kapel v njej ter je običajno za javnost zaprta.

To, da sva se lahko poročila v tej prekrasni kapeli, je zasluga njegove ekscelence dr. Ivana Rebernika. Zelo sva počaščena. Težko je opisati vse občutke in vse, kar doživljaš ... Posebna energija prostora in izjemni ljudje, njegova ekscelenca dr. Ivan Rebernik in njegova eminenca kardinal dr. Franc Rode.

Gianni: Brez njegove ekscelence, gospoda dr. Ivana Rebernika, velikega človeka, ki živi v Vatikanu, poroke v tej eminentni kapeli ne bi bilo. Sva prva Slovenca, ki sta se poročila v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

Na Vatikan vas, Gianni, vežejo lepi spomini tudi zaradi osebnih sprejemov pri papežih Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in sedanjem papežu Frančišku.

Namreč, z mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob nadaljujete poslanstvo – širite idejo o miru v svetu. Kako premišljate o družbi ob tem, da v svetu divjajo vojne, dogajajo se grozote, tam, kjer je navidezen mir, pa so socialne razlike čedalje večje?

Gianni: Mednarodna mirovniška fundacija Beli golob je bila ustanovljena z namenom širiti idejo o miru v svetu. Čisto na začetku so ljudje to sprejemali z mešanimi občutki. Danes se vidi, kako prav smo imeli! Takšnih pobud je premalo, ljudje ne razmišljamo v tej smeri.

Živimo površno materialno življenje. Pomembno nam je le, da se zabavamo, tečemo, kolesarimo, hodimo na pohode, polni so nas nakupovalni centri, nihče pa ne pomisli na to, da so naši odnosi skrhani, da smo odtujeni, da živimo tako rekoč na robu vojne.

Sleherni trenutek se lahko tudi mi znajdemo v vojni vihri. Naša družba je zašla, postali smo plehki individualisti. Ljudje ne vemo, kje je naše mesto, vsak misli, da je samozadosten, da je vseveden, in še bi lahko našteval. Ničesar ne znamo ceniti, spoštovati, nič nam ni več sveto.

Dovolite, da tukaj uporabim latinski pregovor, ki je na mestu: »Imperare sibi maximum imperium est.« To pomeni: vladati sebi je največja oblast. Torej, če bi vsak izmed nas vedel, kje je njegovo mesto, bi se stanje normaliziralo. Postavimo se na realna tla, razmislimo, kdo smo in kam sodimo.

Patricija, vi ste avtorica Dečka miru, ki ga je prejel papež Frančišek, bronasta skulptura Dečka miru je tudi ob vhodu v spominski park NOB na Trnovem pri Gorici. Čemu ste sledili pri njegovi zasnovi, ki je tudi po videzu nekaj posebnega?

Patricija: Skulptura Dečka miru je simbol slovenstva, ki temelji na ideji o miru, prijateljstvu in povezovanju. Pred leti jo je Gianni izročil papežu Frančišku v Vatikanu z željo, naj njegov pontifikat zaznamuje prizadevanje za mir na svetu.

Pozneje je bila postavljena tudi bronasta izvedba skulpture Dečka miru z namenom sprave slovenskega naroda ter med narodi ob vhodu v spominski park NOB na Trnovem pri Gorici.

Skulptura Dečka miru simbolizira povezovanje in prijateljstvo med narodi. Njegova pojavnost z osrednjim simbolom miru – golobom na prsnem delu – govori o zavezanosti miru in složnosti. Zasnovan je v izhodišču Prešernove misli: »Ne vrag, le sosed naj bo mejak.«

Podoba skulpture se ujema s podobo samega pesnika, pokončna drža in veder obraz, obdan z daljšimi valovitimi lasmi. Oblečen v prevelika oblačila simbolično opozarja na veličino pomena miru in sloge med narodi. V rokah drži laternico z ognjem miru in ljubezni.

Umetnost ima veliko moč v povezovanju, mar ne?

Patricija: Umetnost je ogledalo družbe in ima moč povezovanja, dotakne se src ljudi, njihovega življenja, razmišljanja, delovanja in vedenja.

Umetnost je zelo močna v duhovnem bogatenju, tako posameznika kot tudi družbe. In je tu zato, da izraža skrivnost lepote življenja, da ima dušo in da je namenjena od ljudi za ljudi.

Gianni: Umetnost, kultura je prva, je na vrhu, je nad vsem. Kultura določa identiteto naroda, umetnost nas osmišlja.

Gianni, vi glasbo čutite in je vaše poslanstvo, način življenja ...

Gianni: Glasba je del mene, z njo sem se rodil, nosim jo v sebi. Glasbenik, umetnik ne moreš postati, ne moreš se izšolati za to. Umet­nik se rodiš, šola pripomore samo, da se izpopolnjuješ.

Gianni Rijavec FOTO: osebni arhiv

Patricija, tudi vi umetnost nosite v sebi?

Patricija: Umetnost me spremlja že vse življenje. To ni nekaj, za kar se v nekem trenutku odločiš, s tem se rodiš in veš, da moraš izhajati iz svojega bistva in postati to, kar že si.

V ciklu del Ona razkrivate najbrž tudi delček sebe. Ali drugače – kaj je vaš navdih v slikarstvu?

Patricija: Za vsa moja dela je navdih življenje in prav tako je navdih tudi »Ona« v vseh svojih vlogah, zato ustvarjam izrazito žensko umetnost, ki se subtilno dotika življenja in izpričuje čutnost, odločnost in hkrati samosvojo držo.

Tako kot verjetno vsak umetnik tudi sama nosim specifiko motiva ženske figure v sebi, s katero reprezentativno izrazim osebno sporočilnost. »One« so zame neskončen navdih.

Patricija Rijavec Simonič  FOTO: osebni arhiv

Pomlad se razcveta v vsej svoji lepoti in naš intervju klije pred veliko nočjo. Kakšno je vzdušje v teh dneh doma, na Trnovem pri Gorici?

Patricija: Velika noč je čas, ko bi se moral človek zares ustaviti, odmisliti temo in vsakdanje skrbi, je zagotovo čas blagoslova, upanja in življenja, na vse to nas opozarja že narava sama in vzdušje je pred praznikom še posebej veselo.

Gianni: Tako, kot ste omenili, vzdušje je pomladno, velikonočno. Narava se prebuja, zeleni, cveti. S Patricijo se pripravljava na veliko noč.

Kakšne spomine nosita na priprave na veliko noč iz otroštva?

Patricija: Velika noč je pomenila znanilko pomladi, takrat so bile že živalce, piščančki in zajčki. S sestrami smo dobile nove oblekice in čevlje, pripravile vsaka svojo košarico za blagoslov jedi. V košaricah smo imele vsaka svojo klobasico, potičko in pirhe. Bilo je veselo.

Gianni: Zagotovo so spomini lepi. Veliko noč smo pri nas doma praznovali z veliko začetnico. Spomnim se, da sem kot otrok skupaj s staro mamo pripravljal in v krušni peči pekel velikonočne jedi.

Naučila me je, kako se pravilno zakuri, segreje peč in pripravi za peko. Že kot otrok sem zahajal na kor in gledal organistu pod prste. Bilo je veličastno, ker je bila vstajenjska maša že ob petih zjutraj.

Se velikonočni običaji na Primorskem in v Prlekiji kaj razlikujejo? Je kakšna značilnost, ki bi jo izpostavila za bralke in bralce One?

Patricija: Ne bi mogla posebej navesti kakšnih velikih razlik v praznovanju velike noči, morda to, da je v Prlekiji večinoma vsega več – v presežkih: od velikonočnih jedi do okrasitve košarice in samega praznovanja in druženja ljudi. Prav tako se v Prlekiji ohranja tradicija velikonočnega pokanja z možnarji in karbidom, ki simbolizira Kristusovo vstajenje.

Gianni: Morda bi omenil žegnanje ognja. Pred cerkvijo se zakuri ogenj, ki ga župnik blagoslovi in se potem z drevesno gobo raznese po hišah.

Včasih smo gorečo drevesno gobo nosili otroci, danes pa košček oglja ali gobe vzamemo kar sami po jutranji maši. Oglje ali goba se nato doma vrže v ogenj v štedilniku.

Kako zdaj potekajo priprave na najpomembnejši krščanski praznik? Patricija, vi naredite krasne pirhe, kajne, in Gianni, vi pečete zunaj v krušni peči …

Patricija: Ja, s pripravo velikonočnega vzdušja si dava veliko opravka. (Nasmeh.) Poleg tega, da napolniva košarico, skladno s tradicijo, spečeva masleni kruh, menihe in potico. Seveda pripravim tudi pirhe, bodisi s čebulnimi listi bodisi barvo, oboje potem še dodatno okrasim z zlatimi lističi ali nanje narišem zlate ornamente.

Patricija Rijavec Simonič pripravi pirhe bodisi s čebulnimi listi bodisi barvo, oboje potem še dodatno okrasim z zlatimi lističi ali nanje narišem zlate ornamente. FOTO: osebni arhiv

Gianni: Kot sem že omenil, me je peke v krušni peči na­učila stara mama, rekli smo ji mama Olga. Peče se na veliki petek. Peč je treba zakuriti že zelo zgodaj, da se nekako do poldneva segreje na primerno temperaturo.

Patricija medtem pripravlja jedi, ki se bodo pekle v peči. Ko je peč segreta, jo je treba ohlajati in ohladiti na primerno temperaturo, da se ne bi jedi prežgale. To se po metodi stare mame Olge naredi tako, da se na lopar namesti časopisni papir in se ga porine v peč.

Tako kot rumeni časopisni papir, tako bodo rumenele in se pekle tudi jedi. To je odličen pokazatelj, da je peč segreta na ustrezno temperaturo in je pripravljena za peko.

Drži, da je praznovanje velike noči na Trnovem pri Gorici v znamenju procesije in vi, Gianni, za praznik igrate orgle. To je res veličastno.

Gianni: Res je. Pri nas na Trnovem še ohranjamo tradicijo z vstajenjsko mašo in procesijo. Obred se začne z vstajenjsko alelujo in nato sledi procesija po vasi.

Maša je zjutraj ob šestih. Včasih je bila ob petih ali še prej in je bil po­gled na procesijo s svečami prav veličasten. Zvonovi zvonijo, pritrkovalci pritrkavajo in pojejo se velikonočne pesmi.

Tako kot ste omenili, seveda igram orgle, že 43 let. Orgle so veličasten inštrument, njihov zvok me prevzame.

Običaje oziroma negovanje tradicije se vama zdi po­trebno in vredno ohranjati. Zakaj?

Patricija: Bistvo tradicije je bistvo kulturnega izročila, kakšne temelje bomo pustili tistim, ki pridejo za nami. Kako živo pa bodo izročilo ohranjali, je odvisno od sedanjih vrednot skupnosti, ki jih živimo, in prenosa njihovega pomena na zanamce.

Gianni: Brez tradicije ni sedanjosti in ni prihodnosti! Naslanjati se je treba na tradicijo, dodajati sedanjost, ki jo bodo bodoči rodovi imeli za tradicijo in bodo dodajali svojo sedanjost.

Slovenija se tega premalo zaveda, nismo še dojeli, da imamo svojo državo, ki bi morala sloneti na naši narodni, nacionalni tradiciji. Imamo bogato kulturno dediščino, ki je naša podstat, to so naši temelji, na katerih moramo graditi sedanjost in jo usmerjati v prihodnost.