Pletnar ne more biti vsakdo

Pletnarstvo je tradicionalno izdelovanje lesenih čolnov, imenovanih pletne (tudi pletnja, ladja, celo vadja, nekdaj tudi plitvica), pletnarjenje pa prevažanje ljudi, danes predvsem turistov, ter tovora po Blejskem jezeru od pristana do pristana, predvsem pa na Blejski otok s čolnom, ki ga poganja čolnar, pletnar, stoje, z vesloma. Ta poklic se večinoma prenaša iz roda v rod in ga po tradiciji opravljajo le domačini z Bleda. Pristanov je danes osem: Mlino, Blejski otok jug, Blejski otok sever, Pod Vilo Bled, Velika Zaka, Mala Zaka, Zdraviliški park Bled in Pod Kazino, so zapisali v obrazložitvi ob vpisu.

Današnjo obliko pletne so zasnovali domačini okoli leta 1900 po zgledu podobnih čolnov, ki so bili v uporabi na jezerih v srednji Evropi. Je simetrično oblikovan plitev lesen čoln z ravnim dnom, ki je na premcu koničast, na krmi pa ima prag, da potnikom olajša vstop. Po prvi svetovni vojni so mu dodali platneno streho. Danes lahko pletna, dolga do osem metrov, prevaža do 18 potnikov, v preteklosti pa jih je manj, saj je bila krajša. Večina pletnarjev je v Čolnarskem združenju Pletna Bled, ki goji tradicijo izdelave čolnov in plovbe po jezeru, ohranjajo čolnarske šege in navade, med katere spada brezplačna vožnja ob mašah na Blejskem otoku.

Služnostne pravice prevoza

Pletnarjev je na Blejskem jezeru več kot 20, večinoma naslednikov krajevnih kmetov, ki so jim bile v 18. stoletju podeljene služnostne pravice prevoza ljudi in tovora po Blejskem jezeru ter imajo dovoljenja za upravljanje čolnov, pletne so registrirane. Plovbo ureja poseben občinski odlok. Izdelovanje čolnov in vožnja z njimi sta se razvila zaradi romanj na Blejski otok. Ob jezeru so zgradili pristane in začeli prevažati ljudi na otok s čolni, ki so jih izdelali sami. Ta dejavnost se je ohranila, saj drugačen način prevoza na Blejski otok ni smiseln.

V 18. stoletju je cesarica Marija Terezija domačinom podelila služnostne pravice za prevoze po jezeru kot dopolnilno dejavnost. V zvezi s tem je znana listina iz leta 1825, število romarjev k Marijini cerkvi na otoku pa je izdatno povečal prihod železnice 1907. S pletnarjenjem so se ukvarjali pretežno krajani vasi Mlino in Rečica, med vojnama pa je to dejavnost izvajala tudi Grajska uprava, gospodarska družba v zasebni lasti, ki je imela pristan pod Blejskim gradom. Do začetka prve svetovne vojne je bilo glavno pristanišče ladjišče pri Windischgrätzevi kapeli, pozneje pri hotelu Petran v Mlinem.

Pletne danes izdeluje le še nekaj mojstrov na Bledu, narejene pa so iz tankih, vzdolžnih, navadno naravno sušenih in na osnovi lanenega olja premazanih macesnovih desk (platic), ki se na spojih prekrivajo. Robovi so spojeni z bakrenimi zakovicami, da izboljšujejo tesnjenje in spajajo oplato z notranjimi ojačitvami, ki skupaj sestavljajo značilno konstrukcijo z ravnim dnom, narejenim na stik. Življenjska doba pletne je ob rednem vzdrževanju lahko do 50 let. Sezona je v zadnjih letih, če jezero ne zamrzne, lahko skoraj neprekinjena, pravijo pletnarji. Prevažanje ljudi s pletnami je pomembno za ohranjanje naravnega okolja in občutljivega ekosistema Blejskega jezera, pletnarjenje pa je postala tradicija, s katero se lokalna skupnost identificira, obenem pa je to prepoznavna turistična znamenitost.