TURISTIČNA TRIBUNA
Po 50 letih še vleče
Smučišče Mojstrana je praznovalo abrahama; entuziazem in edina vlečnica sta preživela tudi obdobje zelenih zim.
Odpri galerijo
Ko se dilce usmeri po ljubki strmini, ki ni prehuda, a kljub temu spodobno dolga, je, kot da bi se v kleti našlo osnovnošolsko knjigo, staro, a skrbno hranjeno. Da bi se, sploh med tednom, stopicalo v vrsti pred vlečnico, se težko zgodi.
Leta 1968, tik pred božičnimi prazniki, so slovesno odprli smučišče. Kot se je spodobilo, je trak prerezal direktor Železarne Jesenice Štefan Nemec. Napravo so zagnali, a je imela nekaj porodnih krčev. Sidra, ki so jih smučarji odvrgli, so se zatikala, in to tako zoprno, da so vlečnico ustavili tik pred božičem. A ne za dolgo.
»Sami smo našli težavo v postrani nameščenem zgornjem obračalnem kolesu. Konstrukcijo vlečnice smo preprosto odžagali in jo postavili naravnost. Potem je bilo treba vse znova zavariti, in ker smo to delali zvečer, so ljudje mislili, da imamo za božič ognjemet. Takrat, v tistem času, so tovariši mislili, da izzivamo, a smo se potem elegantno izvlekli. Tisto zimo smo porabili nekaj časa, da smo prebrodili vse tehnične težave. Zgodilo se je, da nam je naenkrat pol sider padlo z jeklenice. Vse smo uredili in popravili, kot smo le znali, potem pa je šlo v naslednjih sezonah kot namazano. Čisto vse je bilo zgrajeno pri nas, v Sloveniji, in še danes deluje.«
»Smučišče je prišlo pod okrilje podjetja Žičnice Kranjska Gora in je bilo vmes nekaj zimskih sezon zaprto, ker niso imeli interesa, da bi obratovalo. Vmes so se zgodile tako imenovane zelene zime, ko na smučišču ni bilo niti enega centimetra snega. Smučišče in vlečno napravo so kranjskogorski žičničarji ponudili v prodajo, tako je prešlo v zasebne roke. Zadnjih 15 let sem upravljavec smučišča,« pove Janez Zajšek. Mesec in pol, maksimalno dva, obratuje.
Ve se, da so prav na mojstranški strmini prve zavoje opravili Jure Košir, živel je približno sto metrov stran, Alenka Dovžan, Aleš Bezavšček, Uroš Pavlovčič, Urška Rabič, vsi mojstri alpskega smučanja. Tudi akrobatsko smučanje so uganjali, Mojstrančani so bili pionirji, prva sta bila Branko Rabič in Iztok Pergarec, ki je danes vodja planiške letalnice. Okoli leta 1975 so razmišljali, da bi ob zahodnem robu postavili še skakalnice. »Ob zahodnem robu je bilo že narejeno doskočišče. Dolgo, več
Smučišče je dovolj prostrano, vlečnica pa optimalno deluje, če smuča do 150 smučarjev. »Če jih pride dvesto, nastane gneča, a ne na smučišču, ampak v vrsti pred vlečnico, sklene Zajšek, ki je na smučišču od osme zjutraj do polnoči, če obratuje sistem umetnega zasneževanja, pa se njegov delovnik razpotegne še na noč.
»Včasih je bila gmajna, neprehodno grmovje, pravzaprav,« začne Mato Podrekar, domačin. »V športnem društvu smo si rekli, da bi bilo fino imeti smučišče. Leto in pol je trajalo od predloga do dneva, ko se je odprlo. Zelo na roke, kot pravimo pri nas, torej pomagala so nam jeseniška podjetja, predvsem Železarna Jesenice, podprla nas je občina Jesenice, kamor smo včasih spadali. Še največ dela je bilo s pridobitvijo zemljišč.«
Leta 1968, tik pred božičnimi prazniki, so slovesno odprli smučišče. Kot se je spodobilo, je trak prerezal direktor Železarne Jesenice Štefan Nemec. Napravo so zagnali, a je imela nekaj porodnih krčev. Sidra, ki so jih smučarji odvrgli, so se zatikala, in to tako zoprno, da so vlečnico ustavili tik pred božičem. A ne za dolgo.
»Sami smo našli težavo v postrani nameščenem zgornjem obračalnem kolesu. Konstrukcijo vlečnice smo preprosto odžagali in jo postavili naravnost. Potem je bilo treba vse znova zavariti, in ker smo to delali zvečer, so ljudje mislili, da imamo za božič ognjemet. Takrat, v tistem času, so tovariši mislili, da izzivamo, a smo se potem elegantno izvlekli. Tisto zimo smo porabili nekaj časa, da smo prebrodili vse tehnične težave. Zgodilo se je, da nam je naenkrat pol sider padlo z jeklenice. Vse smo uredili in popravili, kot smo le znali, potem pa je šlo v naslednjih sezonah kot namazano. Čisto vse je bilo zgrajeno pri nas, v Sloveniji, in še danes deluje.«
Razen spodnje postaje, ki je bila zgrajena pod okriljem podjetja Žičnice Kranjska Gora leta 1984, je na smučišču Mojstrana vse ostalo enako, kot je bilo postavljeno ob koncu leta 1968. Kljub temu je žičniška naprava, stara 50 let, zgrajena tako, da ustreza vsem tehničnim, torej tudi današnjim modernim zahtevam. Zamenjan je le potrošni material, torej sidra in vrvi.
»Smučišče je prišlo pod okrilje podjetja Žičnice Kranjska Gora in je bilo vmes nekaj zimskih sezon zaprto, ker niso imeli interesa, da bi obratovalo. Vmes so se zgodile tako imenovane zelene zime, ko na smučišču ni bilo niti enega centimetra snega. Smučišče in vlečno napravo so kranjskogorski žičničarji ponudili v prodajo, tako je prešlo v zasebne roke. Zadnjih 15 let sem upravljavec smučišča,« pove Janez Zajšek. Mesec in pol, maksimalno dva, obratuje.
Ko so na božični večer leta 1968 varili, so tovariši mislili, da izzivajo.
Ve se, da so prav na mojstranški strmini prve zavoje opravili Jure Košir, živel je približno sto metrov stran, Alenka Dovžan, Aleš Bezavšček, Uroš Pavlovčič, Urška Rabič, vsi mojstri alpskega smučanja. Tudi akrobatsko smučanje so uganjali, Mojstrančani so bili pionirji, prva sta bila Branko Rabič in Iztok Pergarec, ki je danes vodja planiške letalnice. Okoli leta 1975 so razmišljali, da bi ob zahodnem robu postavili še skakalnice. »Ob zahodnem robu je bilo že narejeno doskočišče. Dolgo, več
let, so bili ob strojnici vlečnice sestavni deli za nalet skakalnice in odskočno mizo. Žal so vse zavrgli,« pove domačin Jože Martinjak: »V vasi, na predelu Bora, sta že bili skakalnici, celo legendarni Janez Polda je skakal na njiju, bili sta mala in velika.«
Smučišče je dovolj prostrano, vlečnica pa optimalno deluje, če smuča do 150 smučarjev. »Če jih pride dvesto, nastane gneča, a ne na smučišču, ampak v vrsti pred vlečnico, sklene Zajšek, ki je na smučišču od osme zjutraj do polnoči, če obratuje sistem umetnega zasneževanja, pa se njegov delovnik razpotegne še na noč.