VELIKO KOZJAK
Po divji soteski do veličastnega slapa
V bližini obleganega Velikega Kozjaka se skriva njegov manj vodnat, a višji bratec Curk; dostop do njega je za izkušen pohodniški korak.
Odpri galerijo
Visoko v pobočju grebena Krnskih gora se med Krn in greben Krnčice zajeda globoka soteska. V njej izvira potok Kozjak in do svojega izliva v Sočo pri Kobaridu tvori divjo sotesko in šest slapov, od katerih je najbolj znan peti, imenovan Veliki Kozjak. Soteska je dostopna le na nekaterih mestih, saj je to divja in nevarna pošast, da si je na sorazmerno varen način mogoče ogledati le še prvi slap, ki je hkrati najvišji. To je slap Curk, ki doseže kakih šestdeset metrov višine. Dostopen je tako iz Drežniških Raven kot tudi iz same Drežnice.
Do Curka pridemo iz Drežniških Raven ali Drežnice, prek sprva širnih košenin in toplih pobočij pa zavijemo v mračen gozd in nadaljujemo spust v grozečo sotesko. Pot je do vstopa v sotesko povsem prijazna, tam pa nas že na začetku preseneti jasen in dobro čitljiv napis, da je nadaljnja pot le na lastno odgovornost. Zakaj, postane kristalno jasno že po nekaj korakih, saj je pot od tu skoraj nalepljena na stene pobočja. Potem zavijemo okoli ovinka in odpre se nam pogled na slap, za katerega se zdi, da pada skoraj kot v kotel.
V življenju sem videl že kar nekaj slapov, a Curk je presenečenje, ki ga ne doživimo vsak dan. V kotel, v katerega pada, pozimi drsijo orjaške količine snega, ki ne morejo naprej, saj se kotel takoj na drugi strani spet spremeni v ozko sotesko. Čeprav je soteska potoka Kozjak obrnjena proti jugu, sneg vztraja daleč v poletje. Konkretno kar v sredino julija. Letošnje leto se je pod slapom oblikoval orjaški snežni most. Deloval je trdno in zanesljivo in sem se zato odpravil kar čezenj, saj takšne priložnosti človek ne doživi prav pogosto. Ta sprehod sicer ni bil najbolj pameten, a skušnjava je bila prehuda. Enkrat bodo snežne gmote kljub vsemu izgubile oporo in zgrmele v globino. Ostala bosta le še kopica snega in upanje, da takrat pod snežnim obokom ne bo nikogar.
Na drugi strani oboka nas pot popelje za sam slap. Stena, prek katere pada Curk, je namreč previsna in pri tem slapu dobimo redko priložnost, da se sprehodimo kar okoli njega. Curk nima nobenega tolmuna. Na dnu namreč trči na strmo pobočje bolj odporne kamnine, po kateri zdrsi na dno kotla, njegove vode pa nato odtečejo naprej po soteski.
Do Curka pridemo iz Drežniških Raven ali Drežnice, prek sprva širnih košenin in toplih pobočij pa zavijemo v mračen gozd in nadaljujemo spust v grozečo sotesko. Pot je do vstopa v sotesko povsem prijazna, tam pa nas že na začetku preseneti jasen in dobro čitljiv napis, da je nadaljnja pot le na lastno odgovornost. Zakaj, postane kristalno jasno že po nekaj korakih, saj je pot od tu skoraj nalepljena na stene pobočja. Potem zavijemo okoli ovinka in odpre se nam pogled na slap, za katerega se zdi, da pada skoraj kot v kotel.
Curk je presenečenje, ki ga ne doživimo vsak dan.
V življenju sem videl že kar nekaj slapov, a Curk je presenečenje, ki ga ne doživimo vsak dan. V kotel, v katerega pada, pozimi drsijo orjaške količine snega, ki ne morejo naprej, saj se kotel takoj na drugi strani spet spremeni v ozko sotesko. Čeprav je soteska potoka Kozjak obrnjena proti jugu, sneg vztraja daleč v poletje. Konkretno kar v sredino julija. Letošnje leto se je pod slapom oblikoval orjaški snežni most. Deloval je trdno in zanesljivo in sem se zato odpravil kar čezenj, saj takšne priložnosti človek ne doživi prav pogosto. Ta sprehod sicer ni bil najbolj pameten, a skušnjava je bila prehuda. Enkrat bodo snežne gmote kljub vsemu izgubile oporo in zgrmele v globino. Ostala bosta le še kopica snega in upanje, da takrat pod snežnim obokom ne bo nikogar.
Slap je precejšen del leta le pršenje prek previsne stene, po obilnem deževju pa se spremeni v mogočen bel pramen.
Na drugi strani oboka nas pot popelje za sam slap. Stena, prek katere pada Curk, je namreč previsna in pri tem slapu dobimo redko priložnost, da se sprehodimo kar okoli njega. Curk nima nobenega tolmuna. Na dnu namreč trči na strmo pobočje bolj odporne kamnine, po kateri zdrsi na dno kotla, njegove vode pa nato odtečejo naprej po soteski.