TURISTIČNA TRIBUNA
Po pobočjih Gabrške gore
Kolesarski izlet nad Poljansko dolino je potep od ene samotne kmetije do druge, od ene cerkvice do druge, od razgleda do razgleda.
Odpri galerijo
Iz Škofje Loke mimo gradu nad mestom in tistega v Puštalu zapeljemo v dolino Poljanske Sore. Nič čudnega, da je Ivan Tavčar v svojih najlepših delih opisoval prav Poljansko dolino. Že na samem začetku je lepo, da lepše skorajda ne more biti. Dolina se prav kmalu razširi in s kolesom se peljemo od vasi do vasi. V vasi Brode ali pa Logu nad Škofjo Loko zavijemo na desno in se zapeljemo na pobočja Gabrške gore. Hrib leži zadaj za Lubnikom in je v bistvu neizrazit greben med obema Sorama in se nadaljuje v kopasto gmoto Blegoša.
Kulturna krajina se ob prvih klancih spremeni. Nič več travnikov, polj in vasi kot ob Sori, ampak gozd in samotne velike kmetije. Večinoma so narejene po istem kopitu. Starodavno domačijo spremlja novogradnja, vsenaokoli pa so gospodarska poslopja. Vsaka kmetija tako tvori manjši zaselek.
Pošteno je treba gristi kolena, da se zapeljemo do Florjana nad Zmincem. Pri kmetiji Zajčer si lahko ogledamo najdebelejši kostanj v Sloveniji. Mogočno drevo z dvema vrhovoma so v zadnjih desetletjih pošteno zdelali udari strel, a še vedno nas navduši.
Čez drn in strn se odpeljemo naprej prek pobočij Gabrške gore vse tja do starodavne cerkvice sv. Florijana, ki je dala skupno ime zaselkom na pobočju. Ključ starodavne cerkvice iz 16. stoletja dobimo v bližnji domačiji. V notranjosti še lahko občudujemo nekaj fresk Jurija iz Loke iz prve polovice 15. stoletja.
Od cerkvice s prelepim razgledom na Poljansko dolino globoko spodaj se odpeljemo mimo kmetij Šink in Špeglič v Sopotniško grapo. Na tem mestu smo s trudom pri upiranju v pedale že več ali manj opravili. Spustimo se v grapo in do glavne ceste nazaj v dolino Sore. Glavno cesto dosežemo nekoliko nad vasjo Zminec. Od tu je do obronkov Škofje Loke le še lučaj. Kljub vsemu se splača še enkrat prečkati reko in zapeljati v vas Bodovlje – še ena srednjeveška lepotica je cerkvica svetega Petra.
Kulturna krajina se ob prvih klancih spremeni. Nič več travnikov, polj in vasi kot ob Sori, ampak gozd in samotne velike kmetije. Večinoma so narejene po istem kopitu. Starodavno domačijo spremlja novogradnja, vsenaokoli pa so gospodarska poslopja. Vsaka kmetija tako tvori manjši zaselek.
Pošteno je treba gristi kolena, da se zapeljemo do Florjana nad Zmincem. Pri kmetiji Zajčer si lahko ogledamo najdebelejši kostanj v Sloveniji. Mogočno drevo z dvema vrhovoma so v zadnjih desetletjih pošteno zdelali udari strel, a še vedno nas navduši.
Čez drn in strn se odpeljemo naprej prek pobočij Gabrške gore vse tja do starodavne cerkvice sv. Florijana, ki je dala skupno ime zaselkom na pobočju. Ključ starodavne cerkvice iz 16. stoletja dobimo v bližnji domačiji. V notranjosti še lahko občudujemo nekaj fresk Jurija iz Loke iz prve polovice 15. stoletja.
Od cerkvice s prelepim razgledom na Poljansko dolino globoko spodaj se odpeljemo mimo kmetij Šink in Špeglič v Sopotniško grapo. Na tem mestu smo s trudom pri upiranju v pedale že več ali manj opravili. Spustimo se v grapo in do glavne ceste nazaj v dolino Sore. Glavno cesto dosežemo nekoliko nad vasjo Zminec. Od tu je do obronkov Škofje Loke le še lučaj. Kljub vsemu se splača še enkrat prečkati reko in zapeljati v vas Bodovlje – še ena srednjeveška lepotica je cerkvica svetega Petra.