Po preprogah žafrana do piramide Košutice

Meglice pomladnega jutra so zoprno rezale v kosti, ko smo se basali iz avta nekaj ovinkov pred ljubeljskim predorom. Zunaj ni bilo prav nič vabljivo. V globokem kotlu za Zajmenovimi pečmi tema, mraz in mračno drevje. Le nebo je obljubljalo spremembo. In res – oblaki so se v jutru razkadili in se umaknili neskončni modrini.

Stara gozdna cesta ob potoku Mošenik ni bogvekaj, a vseeno bolje to kot tavanje po brezpotju. Dobro uro gre tako, potem pa se zgodi čudež. Pomladno sonce se končno prebije prek orjaškega grebena Košute in svet se spremeni v pravljico zgodnje pomladi. Vsepovsod smrekov gozd in na redkih čistinah neskončne preproge žafrana.

Preprosto ne bi moglo biti lepše. In svet tišine, kjer slišiš le samega sebe. Nenavaden pojav za mestne, ki smo navajeni hrupa. Pot zavije ostro na levo, po nekaj minutah hoje smo na višini 1500 metrov na planini Korošica, kjer je tudi planinski dom.

Širne planjave, na katerih se poleti pase živina, v tem času še samevajo. Ko dvigneš pogled nad planino, uzreš piramido Košutice. V vodnikih piše, da se je na vrh, ki leži na meji, najbolje odpraviti z avstrijske smeri. Tista uradna pot gre namreč nekaj korakov tudi po avstrijski strani, pa da je najbolje upoštevati predpise. Vendar le kam pridemo, če bi upoštevali vso to birokracijo. Smer je namreč jasna.


Prebiti se je treba na sedlo med Rjavo pečjo in Košutico. Se tu obrniti ostro na desno in potem po kuloarju in grebenu prav na vrh. Košutica ima 1968 metrov in ni nič posebnega. Ima pa prelep razgled. Proti severu mogočni avstrijski gozdovi, ki nad Celovško kotlino prehajajo v Visoke Ture. Ves južni del zapira mogočen, 12 kilometrov dolg greben Košute. Le levo in desno vidimo Grintavce na eni in skupino Vrtače na drugi strani.


Ostane nam še spust. Škoda bi se bilo vrniti po isti poti. Precej bolje je prečiti celoten greben gore in se spustiti najprej na Hajneževo sedlo, potem pa po široki dolini pod Košuto nazaj na izhodišče.