MENINA PLANINA
Po Sloveniji: po planoti, oviti v legendo
Na Menini je za vsakogar nekaj, tudi v zimskem času, saj je planina lahko dostopna.
Odpri galerijo
V davnih časih so na bližnjem Rogatcu živele vile. Svetovale so kmetom, kako živeti in obdelovati zemljo. Najrajši pa so obiskovale pastirje, ki so po teh krajih pasli ovce. Ob večerih so plesale z njimi. Nekega dne so se pastirji stepli, saj so vsi hoteli imeti najlepšo in najmlajšo za ženo. Vila jim je navihano rekla: »Tisti, ki me ujame, me bo imel.«
Ni bilo druge, kot da se poženejo v lov. Tekli so in tekli, a niso je mogli ujeti. Drug za drugim so obupali, le najmlajši pastir je še vztrajal. Skoraj jo je že ujel, ko vila potoči solzo – tako je nastala reka Dreta. Ko jo je dohitel, ji je z glave utrgal zlat las in nastala je Menina planina. Končno mu je le uspelo. A glej ga, zlomka. Vila je zajokala in ni prenehala toliko časa, dokler se ni spremenila v jezero. Tako se je tudi najmlajši pastir moral vrniti praznih rok.
Danes je Menina precej velika planina z nadmorsko višino med 1400 in 1500 metri ter najvišjim vrhom Vivodnikom, ki je visok 1508 metrov.
Spada še h Kamniško-Savinjskim Alpam in nanjo nas popelje več poti. Dve makadamski, tista iz Tuhinjske doline in tista iz Gornjega Grada, nas pripeljeta do Doma na Menini planini na višino 1453 metrov. Od tu je le še nekaj minut do vrha Vivodnika. Še bolje pa je, če vsaj del te poti opravimo peš. Do doma se lahko povzpnemo tudi s prelaza Črnivec na zahodu in Lipa pri Dobrunjah na vzhodu.
Poti nas vodijo mimo številnih jezerc. Menina planina je sicer sestavljena iz apnencev, a tu in tam se najdejo tudi neprepustni dolomiti in ostanki vulkanskih kamnin. Zadosti takšnih kamnin torej, ki vodo zadrže na površini.
Prav gotovo pa se splača sprehoditi še kakih deset minut stran od planinskega doma na gornjegrajsko stran. Tu sredi gozdov najdemo Jespo. To je nenavaden, kakih trideset metrov globok jamski udor. Tisto, kar je pri njej posebno zanimivo, je nenavaden toplotni obrat. Po strmi in precej izpostavljeni poti se spustimo v globino in na dnu je popolnoma drugačno ozračje. Brezno je obdano z mogočnimi gozdovi in vanj le tu in tam pade kak sončen žarek.
Ni bilo druge, kot da se poženejo v lov. Tekli so in tekli, a niso je mogli ujeti. Drug za drugim so obupali, le najmlajši pastir je še vztrajal. Skoraj jo je že ujel, ko vila potoči solzo – tako je nastala reka Dreta. Ko jo je dohitel, ji je z glave utrgal zlat las in nastala je Menina planina. Končno mu je le uspelo. A glej ga, zlomka. Vila je zajokala in ni prenehala toliko časa, dokler se ni spremenila v jezero. Tako se je tudi najmlajši pastir moral vrniti praznih rok.
Danes je Menina precej velika planina z nadmorsko višino med 1400 in 1500 metri ter najvišjim vrhom Vivodnikom, ki je visok 1508 metrov.
Spada še h Kamniško-Savinjskim Alpam in nanjo nas popelje več poti. Dve makadamski, tista iz Tuhinjske doline in tista iz Gornjega Grada, nas pripeljeta do Doma na Menini planini na višino 1453 metrov. Od tu je le še nekaj minut do vrha Vivodnika. Še bolje pa je, če vsaj del te poti opravimo peš. Do doma se lahko povzpnemo tudi s prelaza Črnivec na zahodu in Lipa pri Dobrunjah na vzhodu.
Poti nas vodijo mimo številnih jezerc. Menina planina je sicer sestavljena iz apnencev, a tu in tam se najdejo tudi neprepustni dolomiti in ostanki vulkanskih kamnin. Zadosti takšnih kamnin torej, ki vodo zadrže na površini.
Tisto, kar je pri Jespi prav posebno zanimivo, je nenavaden toplotni obrat.
Prav gotovo pa se splača sprehoditi še kakih deset minut stran od planinskega doma na gornjegrajsko stran. Tu sredi gozdov najdemo Jespo. To je nenavaden, kakih trideset metrov globok jamski udor. Tisto, kar je pri njej posebno zanimivo, je nenavaden toplotni obrat. Po strmi in precej izpostavljeni poti se spustimo v globino in na dnu je popolnoma drugačno ozračje. Brezno je obdano z mogočnimi gozdovi in vanj le tu in tam pade kak sončen žarek.