TURNA SMUKA
Po Sloveniji: širjave Dleskovške planote
Turnosmučarski užitki v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Odpri galerijo
Kopasti vrh Dleskovca
Kamniško-Savinjske Alpe za turne smučarje niso posebno vabljive. Vse preveč kipijo naravnost v nebo in le malo je gora s položnimi, enakomerno dvigajočimi se vrhovi. Takšnimi, ki smučarju ne pomenijo prevelikega tveganja. Ena izmed redkih izjem je Dleskovška planota nad Podvolovljekom. Iz Štajerske iz doline Savinje pri Lučah zavijemo proti Podvolovljeku, iz Gorenjske pa se tja spustimo prek prelaza Kranjski Rak.
Dleskovška planota je do obiskovalcev resnično radodarna.
Sredi doline Podvolovljek se v njena pobočja usmeri cesta, po kateri se dvignemo skorajda šeststo višinskih metrov mimo kmetije Planinšek in si tako prihranimo dobršen del napornega pešačenja. Južna pobočja planote skopnijo že v zgodnji pomladi, a na vrhu je zgodba drugačna. Vse je še na debelo odeto v sneg. V takšnih razmerah pa je treba opazovati vreme. Če se spusti megla, je človek lahko prav hitro v resnih težavah. Dvakrat se obrneš naokoli, in kar naenkrat ti ni več nič jasno.
S planote gleda nad valovit svet lepo število vrhov. Najbolj priljubljena in najlažje dostopna sta Deska in Tolsti vrh, a tokrat se povzpnemo na Veliki vrh in Dleskovec.
Po gozdni poti pridemo do planine Podvežak in se nato usmerimo naravnost proti severu. Prav kmalu za sabo pustimo najprej strnjen smrekov gozd, nato posamezne macesnove sestoje in nazadnje še osamele viharnike. Sledimo drogovom, ki so namenjeni prav za orientacijo turnim smučarjem. Nad okoliškimi vrhovi kraljuje mogočna Ojstrica.
Dolgotrajen vzpon se konča na sedlu Prag na višini 1870 metrov.
Od tu se da ostro na desno vzpeti na sam vrh Velikega vrha, lahko pa se naredi široka prečnica pod njegovimi južnimi pobočji do sedla Sedelce. Z njega se na Veliki vrh, ki ima 2110 metrov, povzpnemo po vzhodnih pobočjih. Vzpon je kar zahteven in precej izpostavljen, zato pa nas na zasneženem vrhu čaka nagrada: razgled daleč naokrog. No, zdaj se je z vrha treba še odsmučati. Strmina je precejšnja in izpostavljenost prav tako. Človek si kar oddahne, ko je spet nazaj na sedlu. Ostane še vzpon na sosednji Dleskovec. Ta vrh deluje, kot da bi bil narejen prav za turne smučarje: širna flanka se položno, a enakomerno dvigne do višine 1965 metrov. Na vrhu nas pričakata piramida kamenja in veter, ki očitno v teh krajih skorajda nikoli ne preneha pihati. Dosegli smo tudi drugi vrh našega samotnega potepanja po širjavah Dleskovške planote.
Ostane še vrnitev. Obstaja več možnosti, običajna je prek planine Podvežak ali pa Vodole. To pomeni bolj ali manj v smeri pristopa. Da pa ne bi smučali po isti poti, se z vrha Dleskovca da odsmučati tudi na planino Ravne in nato po gozdni cesti do izhodišča, kjer nas čaka avto.
Dleskovška planota je do obiskovalcev resnično radodarna.
Za sabo pustimo najprej strnjeni smrekov gozd, nato posamezne macesnove sestoje in še osamele viharnike. Fotografije: Janez Mihovec
Sredi doline Podvolovljek se v njena pobočja usmeri cesta, po kateri se dvignemo skorajda šeststo višinskih metrov mimo kmetije Planinšek in si tako prihranimo dobršen del napornega pešačenja. Južna pobočja planote skopnijo že v zgodnji pomladi, a na vrhu je zgodba drugačna. Vse je še na debelo odeto v sneg. V takšnih razmerah pa je treba opazovati vreme. Če se spusti megla, je človek lahko prav hitro v resnih težavah. Dvakrat se obrneš naokoli, in kar naenkrat ti ni več nič jasno.
S planote gleda nad valovit svet lepo število vrhov. Najbolj priljubljena in najlažje dostopna sta Deska in Tolsti vrh, a tokrat se povzpnemo na Veliki vrh in Dleskovec.
Po gozdni poti pridemo do planine Podvežak in se nato usmerimo naravnost proti severu. Prav kmalu za sabo pustimo najprej strnjen smrekov gozd, nato posamezne macesnove sestoje in nazadnje še osamele viharnike. Sledimo drogovom, ki so namenjeni prav za orientacijo turnim smučarjem. Nad okoliškimi vrhovi kraljuje mogočna Ojstrica.
Dolgotrajen vzpon se konča na sedlu Prag na višini 1870 metrov.
Planina Vodole
Od tu se da ostro na desno vzpeti na sam vrh Velikega vrha, lahko pa se naredi široka prečnica pod njegovimi južnimi pobočji do sedla Sedelce. Z njega se na Veliki vrh, ki ima 2110 metrov, povzpnemo po vzhodnih pobočjih. Vzpon je kar zahteven in precej izpostavljen, zato pa nas na zasneženem vrhu čaka nagrada: razgled daleč naokrog. No, zdaj se je z vrha treba še odsmučati. Strmina je precejšnja in izpostavljenost prav tako. Človek si kar oddahne, ko je spet nazaj na sedlu. Ostane še vzpon na sosednji Dleskovec. Ta vrh deluje, kot da bi bil narejen prav za turne smučarje: širna flanka se položno, a enakomerno dvigne do višine 1965 metrov. Na vrhu nas pričakata piramida kamenja in veter, ki očitno v teh krajih skorajda nikoli ne preneha pihati. Dosegli smo tudi drugi vrh našega samotnega potepanja po širjavah Dleskovške planote.
Če se spusti megla, je človek lahko prav hitro v resnih težavah.
Ostane še vrnitev. Obstaja več možnosti, običajna je prek planine Podvežak ali pa Vodole. To pomeni bolj ali manj v smeri pristopa. Da pa ne bi smučali po isti poti, se z vrha Dleskovca da odsmučati tudi na planino Ravne in nato po gozdni cesti do izhodišča, kjer nas čaka avto.
