Po soteski Zarica na robu mesta

Reka Sava izvira sredi naših najvišjih gora. Vanjo se stekajo vode z Julijskih, Kamniško–Savinjskih Alp in Karavank. Pod Jesenicami je njenega gorskega toka in precejšnjega padca vsaj začasno konec in reka se razlije po širni Ljubljanski kotlini. V tisočletjih je reka s seboj prinesla obilo naplavin, tako da je vsa kotlina tja do Litije orjaška prodnata ravnina.

Po zadnji ledeni dobi si je Sava utrla pot po današnji trasi in si skozi lastne naplavine, ki so postale kamnine iz labore, napravila pod Kranjem čisto pravo sotesko po imenu Zarica. Do 80. let prejšnjega stoletja je bila divja in neprehodna, potem pa so v Mavčičah pod sotesko zgradili hidroelektrarno in za njo je nastalo zajezitveno Trbojsko jezero. To se je v naslednjih letih spremenilo v počitniški in rekreacijski center. Le soteska Zarica je ostala skorajda nedotaknjena.

Zapeljemo se v vasico Moše na desni strani jezera in se ob ribiškem domu vkrcamo. Možnosti je več: kajak, kanu, sup ali raft so vsi ustrezna izbira. Na jezeru je poletna idila, vsepovsod je polno vodnih ptic. Nekdanjih brzic danes ni več, saj so potopljene nekaj deset metrov nižje. Nad vodo pa je ostal gornji del soteske s svojimi prepadnimi stenami. Tu se mikroklima na razdalji nekaj deset metrov v celoti spremeni. Nič več žgoče vročine, razgleda naokoli in širnega jezera. Soteska je temačen rez v pokrajino, kamor le redkokdaj posije sonce. Zato so se v njej ohranile številne cvetice, kot je zoisova zvončnica, ki običajno rastejo le visoko v gorah. Te rastline so neposreden relikt že davno minule ledene dobe.

Čeprav je soteska Zarice sredi kulturne krajine, se zdi, da je ta neskončno daleč. Veslamo po čisto pravi divjini. Po dveh kilometrih se soteska tik pod Kranjem spet odpre. Kar naenkrat se zavemo, da smo pri nekdanji tovarni Planika tako rekoč že prav v mestu. Obrnemo se in zaveslamo proti izhodišču.