Po suši moča

Po izjemno sušnem obdobju je pretekli vikend Slovenijo zajelo obilno deževje s serijo deževnih dogodkov izjemne jakosti. Nevihte s krajevnimi nalivi so se kar vrstile, nastajale so v pasovih, kar je povzročilo velike razlike v krajevni količini padavin.

V večjem delu Slovenije so deževni dogodki prinesli med 150 in 200 mm dežja; najmanj ga je padlo v Prekmurju ter na Goriškem, na Krasu in v slovenski Istri, le od 25 do 60 mm. Nekoliko več ga je padlo na skrajnem severu države, med 50 in 80 litri na kvadratni meter, med 70 in 100 litri pa na območju Spodnjega Posavja in Dolenjske ter ponekod na Notranjskem in Kočevskem. Drugod je padlo večinoma med 100 in 200 litri dežja na kvadratni meter. Po količini so izstopala nekatera območja v osrednji Sloveniji, na Idrijskem, Žirovskem, Vrhniškem ter v porečju reke Kolpe je padlo do okoli 300 mm dežja. Količina je bila ponekod tolikšna, kot je običajna čez celotno poletje. Septembrska bera v Ljubljani je 296,7 mm, od tega med 16. in 18. septembrom več kot 260 mm.

Javorji, ki dajejo najintenzivnejše jesenske barve, niso tako tolerantni za sušo kot na primer hrasti. FOTO: Paulacobleigh/Getty Images

Tako intenzivne padavine so povzročile veliko težav. Presušena kmetijska tla so težko popila velike količine vode, ta je marsikje zato zastala na površinah, napolnile so se rečne struge, marsikje so vodotoki prestopili bregove. Poplavilo je številne objekte, najhuje se je vodna ujma razdivjala na Kobariškem in ob reki Kolpi, kjer je prišlo do močnega porasta hudourniških vodotokov in tudi zemeljskih plazov.

Hlad in prvi sneg

Obenem se je zelo ohladilo. V alpskih dolinah in v mraziščih Notranjske je v najhladnejših predelih nastopila tudi prva letošnja slana, saj so se jutranje temperature približale ničli. Po dežju so bile temperature le med 10 in 12 °C, v noči na nedeljo pa le med 2 in 5 °C. Tudi najvišje dnevne temperature so bile le med 10 in 15 °C, le ponekod so se še gibale od 13 do 20 °C. Tako izrazita ohladitev v tem času ni nič nenavadnega, vseeno pa je bila po vročem poletju za marsikoga zelo naporna sprememba.

Vrhove gora je prvič to jesen pobelil sneg. V gorah to ni nič nenavadnega. Odkar Arso redno opravlja meritve na Kredarici, snežna odeja sicer še nikoli ni prekrivala tal vse dni septembra. Na Kredarici je najdlje obležala septembra 1972, in sicer 23 dni, septembra 1976 20 dni, v letih 2001 in 2017 pa 17 dni, med septembre z obstojnejšo snežno odejo se uvrščajo še tisti iz leta 1996 s 15 dnevi, 14 dni je sneg ležal v septembrih 1988 in 1977. Lani je bil na Kredarici le en dan s snežno odejo, dosegla je debelino 5 cm.

Prvi pridih jesenskih barv

Ko se bliža jesen, različni zunanji dejavniki – vključno s krajšanjem dni in padajočimi temperaturami – sporočajo drevesom, da je čas, da se začnejo pripravljati na zimo in skladiščiti hranila za naslednjo rastno sezono. Klorofil se razgradi, zelena barva izgine, vidne postanejo rumene do oranžne barve in dajo listom jesenski sijaj. Zeleni listi so sicer v poznem poletju in zgodnji jeseni še fotosintetsko aktivni. Organska snov, ki jo ustvarjajo, se premika iz listov v veje, tam pa se skladišči v posebnih tkivih skorje in lesa, ki jih drevo koristi v naslednji pomladi. V obratni smeri pa se iz vej v liste transportirajo snovi, ki jih ima rastlina preveč. Tako se na primer rastlina lahko znebi prevelike količine kalcija. Letošnje vroče poletje je zaradi suše pri marsikaterem listavcu povzročilo sušenje listja, kar je že sredi poletja dajalo jesenski vtis. Poganjki so pri lesnatih rastlinah na začetku avgusta prenehali rasti v dolžino in tudi veje in debla so se od takrat le malo odebelili.

Toda na čas in intenzivnost barve listov ne vplivajo samo okoljski dejavniki v jeseni, ampak tudi razmere v spomladanski in poletni rastni sezoni. Od tega je tudi odvisno, koliko je naravni jesenski ognjemet barv intenziven ali pa manj barvit. Eden glavnih vplivov na jesensko listje letos je bila suša, ki je od pozne pomladi pestila Slovenijo. Zaradi hude suše v rastni sezoni se drevesa začnejo zgodaj barvati, barve pa se ne obdržijo tako dolgo; listi lahko celo preskočijo barvanje in le porjavijo ter odpadejo. Zmernejša suša lahko na drugi strani odloži začetek jesenskega barvanja. Razlogi za ta navidezni paradoks niso dobro razumljeni, vendar so najverjetneje povezani z upočasnitvijo presnovnih procesov dreves, ki so pod blagim sušnim stresom. Posledice suše so lahko odvisne tudi od drevesne vrste, nekatere so veliko bolj občutljive zanjo kot druge. Javorji, ki dajejo najintenzivnejše jesenske barve, niso tako tolerantni za sušo kot na primer hrasti. Tako kot suša lahko tudi močan toplotni stres prispeva k zgodnjemu rjavenju in izgubi listov, medtem ko lahko zmerna vročina odloži spremembo jesenskih barv, ker drevesa ne dobijo signala, da je jesen že tukaj.