Počasna elektrifikacija

Ni skrivnost, pa vseeno ponovimo: Evropska unija je postavila tako visoke zahteve glede manjših izpustov ogljikovega dioksida, da se je morala avtomobilska industrija vreči v objem elektriki. Nekatera podjetja že napovedujejo, da bodo po letu 2030 izdelovala le električne avtomobile, posamezne države drugega takrat niti ne bodo dovolile. Ampak dotlej je vseeno še nekaj časa in za zdaj je delež električnih držav marsikje kljub rasti še vedno majhen.
 

Električni Nemčija in Slovenija

So sicer izjeme in tudi največja in v avtomobilski industriji vodilna Nemčija je lani z močno podporo subvencij in drugimi ugodnostmi dosegla večjo prodajo; delež električnih vozil se je približal sedmim odstotkom, podoben je bil delež priključnih hibridov. V tej državi so lani prodali 194.000 povsem električnih avtomobilov, trikrat več kot predlanskim, v obdobju 2010–2020 pa skupno nekaj manj kot 400.000, kar je še vedno precej manj od milijona, kolikor si je želela oblast. Električni avtomobili so konec lanskega leta predstavljali 1,2 odstotka voznega parka (leto prej pol odstotka). Oblasti pričakujejo, da bo leta 2030 na nemških cestah od 7 do 10 milijonov e-vozil.

V Sloveniji se je prodaja popolnoma električnih avtomobilov lani prav tako prvič izrazito povečala, če smo natančnejši, se je več kot podvojila in se približala trem odstotkom trga. Priključni hibridi so bili še vedno povsem na obrobju, zanje v nasprotju z Nemčijo ni nobene državne podpore. Tako smo se pri letošnjih obetih vsaj v Sloveniji osredotočili na povsem električne avtomobile. Po zbranih napovedih zastopnikov – vsi jih ne dajejo – bi utegnilo biti število kupcev e-vozil letos večje kot lani, a po trenutni oceni tako velike rasti ne bo.
 

Načrti prodajalcev

Na tem področju je lani največje številke ustvaril Porsche Slovenija, precej za njim je bil Renault. Prvi letos namerava prodati 900 električnih vozil (volkswagna ID.3 in ID.4, škodo enyaq in nekaj audijev). Skupno število naj bi bilo nekoliko večje od lanskega, vendar ne bistveno, saj nimajo več nekaterih cenovno ugodnih modelov. Renault naj bi lansko prodajo (365 vozil) malce povečal, a o številkah ne govorijo in so nasploh previdni, drži tudi, da ob že znanih modelih zoe in električnem twingu pravo novost z dacio spring pričakujejo šele jeseni.

Bistveno večje načrte imajo znamke Peugeot, Citroën in DS, ki imajo v ponudbi več električnih izpeljank klasično gnanih avtomobilov (na primer peugeot 208 in 2008, citroën C4, DS3 crossback, jeseni prideta še peugeot partner in citroën berlingo). Ti modeli v električni izvedbi naj bi našli skupno dvesto kupcev, je pa res, da so bile njihove številke doslej minorne. Podobno velja za Opel, ki namerava najti od 70 do 80 kupcev za svoje električne modele, predvsem mokko in corso. Prvič na električni trg prihaja Fiat z modelom 500 nuova, okvirni načrt je 30 vozil.



Pri BMW napovedi ne razkrivajo, pri Tesli prav tako ne, toda sodeč po tem, da je ameriška znamka lani pri nas prodala 75 primerkov modela tesla 3, letos pa v prvih dveh mesecih že 43, bodo lansko raven bržkone bistveno presegli. Hyundai naj bi predvsem z električno kono letos našel sto kupcev, kar bi bilo nekaj manj kot lani, pri Kii so z dobavo omejeni in lahko računajo na 60 električnih nirov.



Drugi verjetno imajo še kake načrte, po napovedih tistih, ki so jih podali, in naših ocenah drugih bi lahko prodaja povsem električnih vozil letos dosegla od 2000 do 2200 vozil (lani po podatkih družbe Ardi 1650). E-vozila bodo v katerem koli scenariju pri nas verjetno še vedno predstavljala le nekaj odstotkov prodaje.
 

Visoke cene

Cene električnih avtomobilov so še vedno višje od primerljivih klasično gnanih, poleg manjše državne podpore tudi kupna moč ni takšna kot v Nemčiji ali na Norveškem. Običajno se pri nas najbolje prodajajo avtomobili s klasičnim pogonom po ceni od 15 do 25 tisoč evrov, primerni za družinsko rabo, električnih alternativ pa v tem oknu vsaj za zdaj skoraj ni.

Na Zahodu mora avtomobilska industrija nekaj storiti v smislu večje dostopnosti. Ker ljudem reči, da bodo njihovi prihodnji (električni) avtomobili opazno dražji od sedanjih, verjetno ne bo šlo. Znana so prizadevanja Tesle po cenejšem akumulatorju, v katerem bi imeli litij-železov fosfat, tudi Renault je nedavno omenil, da razmišlja v tej smeri, a je v tem primeru treba vedeti, da gre za akumulator z nižjo energijsko gostoto in verjetno manjšim dosegom.

Pri tem se lahko vsaj ozremo na Kitajsko, kjer v primerjavi z Evropo morda niso več v prednosti po številu prodanih električnih avtomobilov, imajo pa v ponudbi precej cenejše izdelke lastnih znamk. Najbolje prodajani model hong guang mini morda res ni lep, toda preračunano na Kitajskem stane manj kot 4000 evrov. Seveda je tudi doseg tega majcenega avta razmeroma majhen (uradno 170 km) in verjetno se pri nas na varnostnem testu ne bi odrezal z največ zvezdicami, a vseeno. Proizvajalec SAIC menda načrtuje prodajo v Evropi, a doslej še noben kitajski proizvajalec ni res množično nastopil na evropskem trgu, čeprav je bilo že kar nekaj napovedi.



Druga stvar in posebna tema so polnilna mesta. Javnih polnilnic pri nas ni tako malo, obstajajo konkretni načrti o širitvi različnih ponudnikov, a se polnjenje zlasti na hitrih polnilnicah draži, domače polnjenje pa je enostavno le, če živimo v hiši, in še tam je dobro namestiti polnilno napravo, ki vse skupaj pospeši, kar spet nekaj stane. Proizvajalci to zdaj spodbujajo, ni pa posebne državne podpore, kot znova velja na primer v Nemčiji.