Počitnice brez napake (FOTO)
Družinske počitnice so kajpada nekaj povsem običajnega. A ne takšne z napako. »Čestitke, saj si pri nas česa takšnega ne privoščimo, to res ni v navadi,« smo pri severnih sosedih na Visokem Štajerskem od hotelskega osebja slišali pred leti, ko smo se samo očetje in otroci prvič sami odpravili na oddih za konec tedna. Vprašanj, kako smo sploh dobili takšno idejo in, še pomembneje, kako to izvedemo, pa smo deležni tako rekoč vsakič.
Po nekaj zapletih zaradi odpovedi, ki so bile posledica hitrega širjenja omikronove različice nadležnega virusa, smo jo letos mahnili v Obertauern v Avstrijo. Štirje očetje, šest otrok. Ena članica več kot na minulem potovanju. Lani je iz povsem znanih razlogov odpadlo.
Posebna zahteva
Izbira, kam jo mahniti, nam vsakič povzroča nekaj malega težav, saj imamo vselej zahtevo po slovensko govorečem učitelju smučanja. Čeprav je letos tudi v Avstriji zimska sezona slabša, posledično je tudi manj osebja, so nam priskrbeli učitelja, s katerim se je podmladek brez težav sporazumeval.
Tako se nam je že prvi dan pridružil Simon, ki v Obertauernu že osmo leto uči smučanje. »Letos je sezona slabša, kar se obiskanosti tiče, ampak to je za vas kvečjemu prednost, saj ni prav nobene gneče,« nas je spodbudil. In še kako prav je imel. Ko smo temu dodali še tri dni popolne šajbe, kot se temu reče v smučarskem žargonu, ni šlo prav za nobene počitnice z napako. Bil je vrhunski konec tedna.
Še enkrat se je izkazalo, da je treba mladež predati drugim, saj se tako smučanja naučijo hitreje in seveda bolje. Pač predajanje znanja ni za vsakogar. Pri nas se je zataknilo že, ker imava med očeti dva precejšnje težave s koleni, zato morava še sama smučati kot po jajcih, eden je jasno povedal, da »tamalih že ne bo učil, saj nima živcev«, drugi pa je poudaril, da je prišel uživat. A ni užival samo on. Vsi smo.
Otroci v starosti od pet do devet let so imeli različno znanje. Najmlajša še nikoli ni stala na smučeh, eden od osemletnikov pa je že pravi kamikaza. Kako potem uskladiti, da bomo imeli fotri kaj prostega časa, Simon pa bo vse obdelal, da ne bo na koncu kakega nepotrebnega otroškega tarnanja? Pravzaprav odgovora nismo imeli, vendar se je vse odlično izšlo.
Začetnica je bila tretji dan povsem suverena, sama je odšla na trak in se brez pomoči spustila po razmeroma dolgi smučini. Kamikazo je Simon odpeljal tudi malo zunaj smučišča, kjer mu je pokazal že kakšen skok in druge trike, preostali, ki so znanje morali le osvežiti in kdo še malo dopolniti, pa so bili na koncu že povsem suvereni na snežni podlagi.
Za začetnike in eksperte
Skupna dolžina vseh prog v Obertauernu je nekaj čez 100 kilometrov. Smučišče s poligonom za popolne začetnike in vrsto prog različnih težavnostnih stopenj je primerno tako za družinski oddih kot tudi za resnejšo smuko.
Otroke je treba predati drugim, saj se tako smučanja naučijo hitreje in bolje.
Za Obertauern je značilna najdebelejša zimska odeja v Avstriji. To je podatek, ki so ga znanstveno dokazali z meritvami skozi več let. Ni pa podatek o količini zapadlega snega skozi vse leto edini, po katerem kraj izstopa. Premorejo do 9000 nastanitvenih zmogljivosti, stalnih prebivalcev kraja pa je manj kot 300. Tako hoteli kot apartmajski kompleksi so domala vsi v zasebni, družinski lasti.
Pozimi pridejo lastnikom na pomoč sezonski delavci iz vse Evrope, a tudi v tem je njihova usoda enaka kot vseh drugih, ki se ukvarjajo s turizmom. Sezonskih delavcev namreč močno primanjkuje. Lahko bi rekli, da jim gre v tem primeru slabša letina zaradi strogih omejitev zaradi covida-19 pravzaprav na roko, saj manj gostov potrebuje tudi manj osebja.
Za Obertauern je značilna najdebelejša zimska odeja v Avstriji.
Malo manj se strogih omejitev in zdesetkanega števila gostov razveselijo tisti, ki si poleg smučanja želijo druženja in nočnega življenja. Obertauern namreč premore precej lokalov, katerih slava presega krajevne meje. Vsi upajo na boljše čase, ko bodo bari lahko obratovali dlje kot le do 22. ure in se v Obertauern spet vrnejo ene najboljših après-ski zabav. Te smo, čeprav okupirani s podmladkom, tudi mi kar malo pogrešali.
Sicer pa smo se ob precej umirjenem koncu tedna nazadnje spraševali: Ali smo se že tako postarali ali pač zresnili? Dokončnega odgovora še ni. Morda ga bo dalo naslednje potovanje očetov in mulcev.
