Pod bodičasto lupino rumena sredica
Durian je nenavadnega videza, saj je lupina polna bodic, če prištejemo še neprijeten vonj, se čudimo, zakaj je v domovini Aziji tako priljubljen.
Odpri galerijo
Posamezni sadeži lahko tehtajo tudi več kot 40 kilogramov.
Tega kontroverznega sadeža večina med nami najbrž ne bo imela nikoli priložnosti poskusiti. Pri nas ga bomo namreč težko kje izsledili, tako da lahko o durianu iz prve roke govorijo le tisti, ki so potovali v Azijo in ga tam poskusili. Domačini ga obožujejo, priljubljen pa je bržčas predvsem zato, ker je izjemno hranljiv, poln vitaminov in mineralov. Pravijo, da en sadež zlahka nasiti celo družino, kar bi celo verjeli, če vemo, da lahko tehta tudi več kot 40 kilogramov. V povprečju so seveda manjši, od enega do treh kilogramov tehtajo, v premeru merijo do 15, v dolžino pa do 30 centimetrov. Zaradi tega je nekoč veljal za hrano revežev, nekateri pa so prepričani, da bi lahko z njim rešili svetovno lakoto.
Na zunaj sadež prekrivajo ostre bodice, tako da ga je težko držati v golih rokah, poleg tega ima izrazit vonj in je prav neverjetno, da se sploh znajde na jedilniku – nekaterim neznosno smrdi. Prav zaradi tega ga v jugovzhodni Aziji ne strežejo v hotelih, ponekod ga je celo prepovedano vnašati na javni prevoz. Kdor lahko odmisli vonj, pa okus pohvali. Sadež uživajo oziroma pripravljajo na različne načine: zrelega jedo svežega, saj je zelo mehak, nezrelega, ki menda spominja na krompir, pa kuhajo v vodi, po dobri uri je kuhan in po okusu spominja na svinjsko meso. Zrel sadež svežino ohrani nekaj tednov, pogosto pa ga sušijo.
Pa poglejmo, kakšno bogastvo se skriva v sadežu obupnega vonja in prijetnega okusa: durian vsebuje kar 30 odstotkov sladkorja, 5 odstotkov maščobe in kakšen odstotek proteinov, preostalo je voda, poznavalci pa pravijo, da ga je dobro uživati pozimi, saj ogreje telo. Domačini se na to očitno požvižgajo, saj ga nemoteno uživajo ob temperaturah, ki redno presegajo 35 stopinj.
Če se boste kdaj znašli na tržnici v Aziji, kjer prodajajo durian, pa še nekaj napotkov, kakšen sadež je primeren za nakup. Lupina mora biti mehka, mora se rahlo udreti, kar preverimo z nohtom. Če je trda, je sadež nezrel in ga bo treba kuhati. Če potrkamo z nožem po lupini in votlo zabobni, prav tako pomeni, da je primerno zrel, ne sme imeti premočnega vonja. Lupina ne sme biti poškodovana in popokana, kar bi pomenilo, da je preveč dozorel.
Na zunaj sadež prekrivajo ostre bodice, tako da ga je težko držati v golih rokah, poleg tega ima izrazit vonj in je prav neverjetno, da se sploh znajde na jedilniku – nekaterim neznosno smrdi. Prav zaradi tega ga v jugovzhodni Aziji ne strežejo v hotelih, ponekod ga je celo prepovedano vnašati na javni prevoz. Kdor lahko odmisli vonj, pa okus pohvali. Sadež uživajo oziroma pripravljajo na različne načine: zrelega jedo svežega, saj je zelo mehak, nezrelega, ki menda spominja na krompir, pa kuhajo v vodi, po dobri uri je kuhan in po okusu spominja na svinjsko meso. Zrel sadež svežino ohrani nekaj tednov, pogosto pa ga sušijo.
Pa poglejmo, kakšno bogastvo se skriva v sadežu obupnega vonja in prijetnega okusa: durian vsebuje kar 30 odstotkov sladkorja, 5 odstotkov maščobe in kakšen odstotek proteinov, preostalo je voda, poznavalci pa pravijo, da ga je dobro uživati pozimi, saj ogreje telo. Domačini se na to očitno požvižgajo, saj ga nemoteno uživajo ob temperaturah, ki redno presegajo 35 stopinj.
Zrel je zelo mehak, nezrelega je treba kuhati.
Če se boste kdaj znašli na tržnici v Aziji, kjer prodajajo durian, pa še nekaj napotkov, kakšen sadež je primeren za nakup. Lupina mora biti mehka, mora se rahlo udreti, kar preverimo z nohtom. Če je trda, je sadež nezrel in ga bo treba kuhati. Če potrkamo z nožem po lupini in votlo zabobni, prav tako pomeni, da je primerno zrel, ne sme imeti premočnega vonja. Lupina ne sme biti poškodovana in popokana, kar bi pomenilo, da je preveč dozorel.
