Poletni potep za novo leto

Novoletni praznični čas se povsem drugače čuti v Aziji, kjer popotnik iz letala izstopi v kratkih rokavih in majici v okoli 30 stopinj toplejše vreme kot dan poprej doma. Obdobje, imenovano sušno, je res postreglo z dnevi brez dežja in ogromno sonca ob reki Mekong, ki povezuje več držav. Popotniške poti se v teh krajih lahko začno v Laosu, eni zadnjih socialističnih držav na svetu, kjer pa se prav s turizmom odpirajo svetu in dolarjem, ki jih ob nakupih sprejemajo enako radi kot svojo valuto kip.

Iz večjih mest se odhaja na treking v hribe, torej v kraje, ki turistično še niso onesnaženi in v katere se pripotuje po cesti ter nato s čolni vzdolž in prek Mekonga. Popotniški čevlji se ustavijo v vasici, kjer se tudi odrasli z otroško naivnostjo razveselijo tujcev, ki jih popeljejo na treking vrh enega od hribov, kjer se prenoči in prehranjuje po lokalnih navadah. Komur ne tekne azijska hrana, si bo v odročnejših krajih zlahka pomagal z domačo (suhomesno) zalogo za prvo pomoč, prijazni domačini pa iz doline pritovorijo celo pivo za turiste. V okolici reke je seveda tudi vrsta mokrih dejavnosti na kajakih ali tubah, s katerimi se raziskuje tudi podvodne jame in rokave rek.



Ceste še zdaleč ne omogočajo potovalnih hitrosti, ki smo jih vajeni doma; premiki trajajo tudi vse noči, k prijetnejšemu potovanju pomagajo spalni avtobusi, v katerih se malce premečkani zbudite v novem kraju ter med znova prijaznimi domačini, ki kljub trpki preteklost ne sovražijo tujcev. Ob pogledu na turistične dolarje se je socializem vedno znal zmehčati, ta pojav poznamo tudi iz naših krajev.

So si pa tujce, oziroma Američane, pošteno privoščili; v glavnem mestu Vientianu ob osrednjem templju Pha That Luang stoji tudi slavolok zmage po imenu Patuxai, ki ne spominja na pariškega zgolj po imenu, ampak tudi videzu. Američani so dali denar in cement za letališče, oni so si z njihovim vložkom zgradili spomenik zmage nad Francozi, ki so jih okupirali prej. Američani so sicer na Laos zmetali toliko milijonov bomb, da še danes ustvarjajo invalide in pokojnike – čeprav Laos sploh ni bil v vojni! Zunaj mest sta opazni revščina in nerazvitost, ljudje živijo skromno v domovih iz pločevine ali lesa, voda priteče po vodovodu iz bambusa ...

Hiše na kolih

Kambodža, v katero se prelije popotnikova pot ob Mekongu proti morju, je bolj raznolika in turistično bolj razvita. Sloviti vozniki trikolesnih tuktukov radi oblajajo vsakega turistu podobnega, domačini bolj osredotočeno naskakujejo popotnike s svojo ponudbo. Še bolj kot v Laosu prednjačijo ponaredki znanih blagovnih znamk, predvsem oblačil in tehničnega blaga. Verjetno si težko predstavljate trgovino z zadnjimi modeli azijskih telefonov, ki ne stanejo več kot 300 evrov. In verjetno nikjer na svetu toliko otrok ne nosi nogometnih dresov tujih, predvsem angleških klubov in reprezentanc. No, tudi kak domači se najde vmes. Turizem ponaredkov odpove šele pri bogatih Kitajcih, a tudi zanje Kambodžani naredijo paket dragih cigaret, ki jih v letališki brezcarinski prodajalni prodajajo za slabih 500 dolarjev za 200 kosov. Kambodža ima ob Mekongu še morje pa tudi ogromno sladkovodno jezero Tonle Sap, na katerem je mesto na vodi, od koder vas čolnarke popeljejo po robu ene od neskončnih divjin. Hiše ob pritokih so na visokih kolih, ki čakajo mokro sezono in nekajmetrski dvig gladine. Kambodža se ponaša z mestom svetišč Angkor Wat, ki so ga gradili stoletja, a je turistom dostopnih le nekaj deset izmed več sto kamnitih poslopij, številna preraščajo drevesa. Visoke palme so tudi na tropskem otoku Koh Rong v Tajskem oziroma Siamskem zalivu. Blizu peščenih plaž turisti z vsega sveta iščejo – in najdejo – odmaknjene kotičke, kjer se ustavi čas. Med ljudmi drugačnih navad in pričakovanj ter spoštljivih do narave, s katero še sobivajo preprosto in pristno.