Pomehkuženi v zimo

Iz predalov smo potegnili rokavice, šale in kape, saj je temperatura zraka začela drseti pod ničlo. Tudi rastline se pripravljajo na zimo. Da bi lahko preživele nizko temperaturo, morajo drevesa jeseni hitro pridobiti odpornost in jo vzdrževati, dokler se spomladi temperatura znova ne dvigne. Proces pridobivanja odpornosti se začne v brstih in mladih poganjkih ter napreduje v preostale dele dreves, deblo je zadnji del, ki pridobi odpornost.


Toplo vreme pozimi moti mirovanje in zmanjšuje odpornost dreves proti poškodbam. Običajno sadna drevesa dosežejo najnižjo toleranco do hladnih temperatur, ko so v polnem cvetu. V nasprotju s pomladansko pozebo, ko se po drevesu že pretakajo sokovi, teh je bilo v zadnjih letih več, zimska zmrzal drevesom v mirovanju tudi pri temperaturi pod –20 °C ne povzroča škode.

​Letos so drevesa pozno stopila v zimsko mirovanje, zato je njihova odpornost zmanjšana. Rodni les in poganjki so slabše dozoreli, brsti pa slabše prehranjeni in tako manj odporni proti nizkim zimskim temperaturam. Odpornost sadnega drevja proti mrazu je povezana z dednimi lastnostmi in sposobnostmi sadne vrste, plemena in sorte. V tem pogledu so znatne razlike ne samo med vrstami, temveč tudi med sortami v sadni vrsti. Za zimsko pozebo so najbolj občutljive sadne vrste, ki izvirajo iz toplih krajev. Najbolj občutljiv je zgodaj cvetoči mandelj, sledijo marelice, breskve, aktinidije, češnje, slive, kaki, hruške in jablane.

Najmanj občutljiva je večina jagodičevja. Tako denimo zdrži jablana do –40 °C, hruška do –30, marelica do –25, breskev do –20, oljka do –10, pomaranča do –4, limona do –2. Iz zgodovinskih virov je znano, da so bile katastrofalne pozebe oljk v letih 1781, 1835, 1880, 1929 in 1985, lažje pa v letih 1855, 1905 in 1956. V slovenski Istri je bilo še v začetku tega stoletja več kot 300.000 oljčnih dreves, po pozebi leta 1929 pa jih je ostalo 115.000. Marsikje so pozeble do tal in celo s koreninami vred propadle, predvsem starejša, slabo oskrbovana drevesa. Tista na pobočjih, ki so obrnjena proti zahodu ali jugu, bodo manj verjetno utrpela škodo zaradi zmrzali, ker se hladen zrak naseli v doline in sili toplega na višja območja. Tla na južni in zahodni izpostavljenosti zadržujejo večjo sevalno toploto, zaradi česar je območje v bližini dreves toplejše. Vendar pa lahko obstaja nevarnost, da drevesa že zelo zgodaj začnejo vegetacijo zaradi večje izpostavljenosti soncu in so bolj dovzetna za poznospomladansko pozebo. Visoka vlažnost upočasni temperaturne spremembe in lahko zaščiti sadno drevje pred poškodbami zaradi pozebe. Oblačnost je tudi dejavnik zmanjšanja tveganja za pozebo. Jasne, vetrovne noči so najbolj nevarne, saj vso toploto, zbrano v tleh, hitro odžene hladen veter, ki sadno drevje izpostavlja nizkim temperaturam. Pozimi je posebno nevarna hitra ohladitev po daljšem obdobju toplega vremena, zlasti na južnih legah, saj se v toplem obdobju po prevodnem tkivu začnejo pretakati sokovi. Ob hitrem močnejšem mrazu lahko začne pokati lubje in pozebejo cvetni brsti. Škodo opazimo šele spomladi, predvsem pri koščičarjih, ki običajno prvi začno vegetacijo.

Zaščita pred pozebo

Če smo jeseni sadili mlada drevesa, je smiselno zaščititi njihova debla s kopreno, slamo, koruznico ali smrečjem. Tradicionalno se za zaščito uporablja tudi belež. S premazom deblo razkužimo, hkrati pa belo obarvano deblo vpija manj toplote, se zato pozimi manj segreva in se vegetacija začne nekaj dni pozneje. Bel premaz dobro odbija sončne žarke, zmanjša pokanje debla in propadanje drevesne skorje. Premažemo tudi močnejše ogrodne veje. ​Okoli nižjih mladih sadik, kot so na primer aktinidije, vinske trte, robide, nasujemo zemljo, lubje ali sekance v kupčku, kar zaščiti del rastline.


V zimah z dolgimi suhimi obdobji brez snega ali padavin je treba rastline občasno tudi zaliti. Najbolj občutljive so nedavno posajene rastline, sploh tiste s plitvim koreninskim sistemom, kot so borovnice ali mladi iglavci.

​Listje z dreves je odpadlo, postopoma se umirja tudi aktivnost rastlin, ne pa tudi škodljivcev, nekateri so tudi v hladnem vremenu zelo živahni. Tak je zimski pedic, ki v hladnem delu leta leže jajčeca po celem drevesu. Zato je smiselno debla oblepiti z lepljivimi trakovi. Mnogo je tudi škodljivcev, ki se iz krošnje umikajo pred mrazom na prezimovanje v tla. Tudi te lahko ujamemo na lepljive trakove. Pri večjih drevesih trak nalepimo tudi po debelejših vejah.