Popestrimo domačo džunglo

Desetletja so v stanovanjih in pisarnah kraljevali fikusi, taščini jeziki, filodendroni in potosi. Ker je bila nekoč ponudba v vrtnarijah bolj skopa, je bilo najlaže do novih sobnih rastlin priti tako, da smo sami vzgojili potaknjence ali zanje poprosili koga od bližnjih. A časi se spreminjajo in tudi na slovenski trg je v zadnjih letih prodrla množica sobnih rastlin, za katere nedavno še slišali nismo. Med najbolj zanimivimi so različne vrste sukulent, ki spominjajo na testenine (Crassula marnieriana), biserne ogrlice (Senecio rowleyanus), delfinčke (Senecio peregrinus) ali želvice (Peperomia prostrata).

Kot vse sukulente so tudi te precej nezahtevne, potrebujejo malo vode, višjo temperaturo zraka in precej svetlobe, a ne neposredne. Prst naj bo prepustna, če bodo morale dolgo trpeti v namočeni zemlji, jim bodo korenine zgnile in z rastlino bo konec. Kdaj je treba zaliti, je najbolje preveriti kar s prstom. Tiste, ki potrebujejo več vode, zalijemo, ko se površina povsem osuši, pri preostalih prst potisnemo približno pet centimetrov globlje. Če je zemlja suha, je čas za nov odmerek vode. Sukulente, tudi bolj eksotične, je povsem enostavno razmnoževati, zato so primerne za začetnike. S čistimi škarjami, ki smo jih razkužili, odrežemo vejico, jo za nekaj dni postavimo v vodo, ko požene korenine, pa jo posadimo v zemljo. Vse zgoraj omenjene sukulente so cenovno ugodne in manjše rasti, zato jih lahko postavimo tako rekoč kamor koli, ko bodo nekoliko zrasle, pa bodo še posebno lepo videti obešene pod strop.

Poglede obiskovalcev bodo pritegnile tudi nekatere pri nas novejše vrste monster. Posebna in zelo redka je denimo Monstera adansonii variegata. Poleg značilnih lukenj jo krasijo naključne bele lise. Kot preostale monstere je trpežna in enostavna za vzgojo. Potrebuje konstantno vlažno, a ne mokro prst. Zalijemo jo, ko je na otip suha nekaj centimetrov pod površjem. Ker so njihova domovina tropske dežele, ji prija toplo in vlažno okolje, zato ji liste, če je zrak v prostoru presuh, občasno škropimo z vodo, tudi vlažilca zraka bo vesela v svoji bližini. Rade imajo svetlobo, a ne neposredne. Redka in zanimiva je tudi Monstera peru, ki v nasprotju z večino hitro raste in potrebuje oporo ali redno striženje. Njeni listi niso luknjasti, temveč nagubani in nekoliko bolj mesnati. Za rast potrebuje enake razmere kot preostale monstere, ker se v gubah listov hitreje nabere prah, jih je dobro nekoliko pogosteje obrisati z vlažno krpo. Njeno pravo nasprotje je Monstera obliqua. Njene liste namreč krasijo tako velike luknje, da je videti, kot bi se z njo ravno mastile gosenice. Tisti bolj romantični jih primerjajo s čipko. Za vzgojo je zahtevnejša, saj potrebuje konstantno visoko vlago, ki naj bo vsaj 85-odstotna, zato je vlažilec zraka obvezen, temperatura pa ne sme pasti pod 21 stopinj Celzija. Ker je zelo redka in draga, ni priporočljiva za tiste, ki se s sobnimi rastlinami šele spoznavajo.