STEKLINA
Poskrbite za pravočasno cepljenje
Steklina je smrtno nevarna virusna zoonoza, ki jo pri živalih in človeku opisujejo že leta 2000 p. n. š.
Odpri galerijo
Cepljenje psov proti steklini je pri nas obvezno. Foto: Guliver/Getty Images
Prek ugriza ali okužene praske se prenaša z okuženih živali na druge toplokrvne živali in ljudi. Prenos je možen tudi prek sluznic, če slina okužene živali pride v stik z ustno, očesno ali nosno sluznico. Virus stekline ob okužbi pride v stik s perifernim živčevjem človeka ali živali. Ko okužba doseže možgane, se virus hitro razmnožuje in se razporedi po vseh živčnih kanalih, dokler ne doseže slinskih žlez, prek katerih lahko uspešno okuži naslednjo žrtev. Čeprav je steklina bolezen toplokrvnih živali, lahko okuži hladnokrvne vretenčarje, vendar ti običajno ne zbolijo.
Klinični znaki okužbe s steklino so različni, najbolj sumljivi so nenadna sprememba obnašanja, nenadna agresija ali obnašanje, ki za vrsto živali sicer ni značilno, npr. izguba strahu pred človekom pri divjih živalih, ki se mu drugače izognejo. Klinični znaki pri človeku so na začetku nespecifični, kot so glavobol, povišana telesna temperatura in bolečine v mišicah. Pred izbruhom kliničnih znakov je za preprečitev bolezni še vedno učinkovito cepivo, zato je cepljenje ob sumu stika s steklo živaljo ključno za preprečevanje bolezni.
Ko virusna okužba napreduje, povzroči vnetje možganskih ovojnic in lahko vodi v delno paralizo telesa, paranojo, anksioznost, agresijo in halucinacije, ki jim sledita koma in smrt.
Ko se klinični znaki enkrat pojavijo, je bolezen neozdravljiva, smrt pa nastopi običajno od dva do 10 dni po nastopu kliničnih znakov. Prenos med ljudmi je zelo redek in v modernem času ni zabeležen. Čeprav je zdravljenje običajno neuspešno, je v svetu nekaj redkih primerov, ko je ljudem uspelo premagati okužbo.
Danes se steklina še vedno pojavlja v precejšnjem delu sveta. Ločimo urbano (v Evropi je redka, saj je bila uspešno omejena z rednim in doslednim cepljenjem domačih živali) in silvatično (v Evropi, tudi v Sloveniji, se še vedno pojavlja predvsem pri lisicah, ki na naše ozemlje pridejo z juga). Sicer je Slovenija z rednim letnim cepljenjem lisic v obliki mesnih vab tudi silvatično steklino močno omejila, vendar za zdaj še nimamo statusa države proste stekline, kar je razlog, da je cepljenje psov proti steklini pri nas še vedno obvezno.
Za potovanje psa pa tudi mačke in belega dihurja morajo biti živali označene in imeti veljavno cepljenje proti steklini (glede na zakonske zahteve države članice, iz katere prihajajo). V Sloveniji od 2014. velja zakon, ki predvideva trikratno zaporedno cepljenje za pse v razmiku enega leta, nato pa obnovitveno cepljenje vsaka tri leta. Če lastnik cepljenje zamudi, se šteje, da je bila žival cepljena prvič. Za potovanje v države zunaj EU (z redkimi izjemami) je potreben tudi titer protiteles na steklino kot dokaz, da je žival ne le cepljena, temveč ima resnično zaščitna telesa proti virusu stekline.
*Urška Škufca je dr. vet. med.
Znaki okužbe
Klinični znaki okužbe s steklino so različni, najbolj sumljivi so nenadna sprememba obnašanja, nenadna agresija ali obnašanje, ki za vrsto živali sicer ni značilno, npr. izguba strahu pred človekom pri divjih živalih, ki se mu drugače izognejo. Klinični znaki pri človeku so na začetku nespecifični, kot so glavobol, povišana telesna temperatura in bolečine v mišicah. Pred izbruhom kliničnih znakov je za preprečitev bolezni še vedno učinkovito cepivo, zato je cepljenje ob sumu stika s steklo živaljo ključno za preprečevanje bolezni.
Če lastnik cepljenje proti steklini zamudi, se šteje, da je bila žival cepljena prvič.
Ko virusna okužba napreduje, povzroči vnetje možganskih ovojnic in lahko vodi v delno paralizo telesa, paranojo, anksioznost, agresijo in halucinacije, ki jim sledita koma in smrt.
Ko se klinični znaki enkrat pojavijo, je bolezen neozdravljiva, smrt pa nastopi običajno od dva do 10 dni po nastopu kliničnih znakov. Prenos med ljudmi je zelo redek in v modernem času ni zabeležen. Čeprav je zdravljenje običajno neuspešno, je v svetu nekaj redkih primerov, ko je ljudem uspelo premagati okužbo.
Cepljenje psov obvezno
Danes se steklina še vedno pojavlja v precejšnjem delu sveta. Ločimo urbano (v Evropi je redka, saj je bila uspešno omejena z rednim in doslednim cepljenjem domačih živali) in silvatično (v Evropi, tudi v Sloveniji, se še vedno pojavlja predvsem pri lisicah, ki na naše ozemlje pridejo z juga). Sicer je Slovenija z rednim letnim cepljenjem lisic v obliki mesnih vab tudi silvatično steklino močno omejila, vendar za zdaj še nimamo statusa države proste stekline, kar je razlog, da je cepljenje psov proti steklini pri nas še vedno obvezno.
Ukrepi za zaščito ljudi proti steklini
– registracija in cepljenje vseh psov, cepljenje lisic ter redni pregledi lisičjih kadavrov na prisotnost virusa stekline
– pregled in cepljenje ljudi v antirabični ambulanti, ki so bili žrtev napada oziroma ugriza psa, lisice ali druge potencialno okužene živali
– cepljenje ljudi, ki so pri svojem delu izpostavljeni (veterinarji, gozdarji, lovci, laboratorijski delavci)
– registracija in cepljenje vseh psov, cepljenje lisic ter redni pregledi lisičjih kadavrov na prisotnost virusa stekline
– pregled in cepljenje ljudi v antirabični ambulanti, ki so bili žrtev napada oziroma ugriza psa, lisice ali druge potencialno okužene živali
– cepljenje ljudi, ki so pri svojem delu izpostavljeni (veterinarji, gozdarji, lovci, laboratorijski delavci)
Za potovanje psa pa tudi mačke in belega dihurja morajo biti živali označene in imeti veljavno cepljenje proti steklini (glede na zakonske zahteve države članice, iz katere prihajajo). V Sloveniji od 2014. velja zakon, ki predvideva trikratno zaporedno cepljenje za pse v razmiku enega leta, nato pa obnovitveno cepljenje vsaka tri leta. Če lastnik cepljenje zamudi, se šteje, da je bila žival cepljena prvič. Za potovanje v države zunaj EU (z redkimi izjemami) je potreben tudi titer protiteles na steklino kot dokaz, da je žival ne le cepljena, temveč ima resnično zaščitna telesa proti virusu stekline.
*Urška Škufca je dr. vet. med.
