LONCI
Posoda, ki ne sme manjkati v nobeni kuhinji
Ni treba, da so omare polne loncev in ponev, a brez nekaterih osnovnih ne bo šlo.
Odpri galerijo
Litoželezna posoda je tako rekoč neuničljiva. FOTOGRAFIJE: GETTY IMAGES
Če bi ljubitelje kuhanja in peke vprašali, koliko posod, ponev, pekačev, modelčkov in drugih pripomočkov je dovolj, bi najverjetneje v en glas odgovorili – nikoli ni dovolj. Ne nazadnje moramo imeti doma pekače, ponve in posode različnih velikosti, saj je treba kdaj skuhati za dva, kdaj pa za osem ljudi.
Dobro je imeti tudi posode iz različnih materialov, saj se na nekaterih bolje speče meso, na drugih zelenjava, potem so tu še pekači, vsaka slaščica namreč potrebuje posebnega, naj bo to po obliki, velikosti ali materialu. Vse to je seveda do neke meje res, a začetniki vsega tega seveda ne potrebujejo.
Najbolj znana gospodinja Martha Stewart pravi, da bo osem kosov posode za pripravo hrane povsem dovolj, medtem ko nekateri menijo, da bi vsaka kuhinja morala imeti 10 kosov, s katerimi je mogoče pripraviti večino obrokov. Vsi se strinjajo, da v nobeni kuhinji ne sme manjkati litoželezna ponev. Je vsestranska in dokaj poceni, za ponev premera 30 centimetrov je treba odšteti od 40 do 70 evrov. Odlična je za peko mesa, uporabljamo jo lahko tudi na žaru, saj se njeno dno segreje veliko bolj enakomerno kot pri drugih vrstah ponev.
Čeprav mnogi menijo, da je litoželezno posodo težko očistiti, ker se nanjo primejo ostanki hrane, to ne drži. Čiščenje je povsem enostavno, ko jo bomo enkrat kupili, pa je v nasprotju s preostalo posodo ne bo treba več menjati, saj je tako rekoč neuničljiva. Izberemo takšno, ki ima dno debelo vsaj tri milimetre, za kakšen premer se bomo odločili, pa je odvisno od tega, za koliko ljudi običajno pripravljamo obroke in ali pogosto gostimo večjo družbo. Za gospodinjstvo z dvema do štirimi člani je večinoma dovolj tista s premerom 25 ali 30 centimetrov.
Martha Stewart priporoča še nakup litoželezne žar ponve. Njena prednost je predvsem v rebrih, na katera položimo hrano, zato bo z nje odtekla odvečna maščoba in se nabrala v režah, sestavine pa se v njej ne bodo namakale. Poleg mesa lahko na njej pečemo vse, kar bi tudi na žaru, enako kot običajno litoželezno ponev pa jo odlikujeta velika toplotna prevodnost in enakomerna razporeditev toplote po celotni površini.
V nobeni kuhinji seveda ne sme manjkati lonec. Ni treba, da je gromozanski, izberemo ga glede na potrebe, v njem pa bomo pripravljali juhe, enolončnice in preostale jedi na žlico, kuhali zelenjavo, krompir, riž, testenine in druge priloge in še bi lahko naštevali. Obvezno je treba kupiti še pokrovko. Potem je tu še ena nepogrešljiva kuhinjska pomočnica – kozica. V njej pripravljamo omake vseh vrst, lahko tudi čaj za večjo družbo, kuhamo jajca in manjše količine jedi na žlico ter grejemo mleko.
Tudi kozico naj spremlja pokrovka. Dobro je imeti tudi ponev s premazom proti prijemanju, najbolje keramično. Uporabimo jo denimo za peko jajc, ko se nam ne ljubi na plan vleči litoželezne ponve oziroma bi radi pripravili nekaj z manj maščobe. V takšnih ponvah lahko namreč pečemo povsem brez olja ali pa z minimalno količino, kar v litoželezni ne bo šlo. Primerna je tudi za cvrenje in pripravo morske hrane, za sotiranje zelenjave in mesa.
Potem je tu še posoda s pokrovom, ki jo uporabljamo za peko v pečici. Lahko je keramična, steklokeramična ali litoželezna, v njej pa običajno pripravljamo pečenke, lazanje, musake in druge zloženke. Dodamo še džezvo za kavo in vsaj en pekač za peko sladic in prišli smo do števila osem. Pekači za sladice so sicer zgodba zase, saj obstaja ogromno različnih. Načeloma je najbolj nepogrešljiv velik in plitev, ki ga večina pozna pod imenom protfan. Na njem lahko pečemo zavitke, potice, biskvite in podobne bolj kompaktne sladice.
Če bi se želeli preizkusiti v peki tort, bo najboljša izbira okrogel pekač s snemljivim obodom, če se bolj spogledujete s peko pit, pa bo treba kupiti pekač za pite, ki je nekoliko nižji. Tu so še modelčki za vse mogoče piškote, mafine, male krofe pa pekači za kruh in potičnice. Kaj kdo potrebuje in česa si želi, bo najbolje presodil sam, dobro pa je upoštevati tudi to, da je treba kuhinjsko posodo, razen litoželezne, vsakih nekaj let menjati, načeloma naj bi zdržale okrog pet let, če se prej premazi proti prijemanju, še posebno teflonski, ki se jim je sicer bolje izogniti, ne opraskajo. Takšno posodo je treba nemudoma zamenjati, saj lahko škoduje zdravju.
S ponvijo in loncem lahko ustvarimo ogromno obrokov.
Dobro je imeti tudi posode iz različnih materialov, saj se na nekaterih bolje speče meso, na drugih zelenjava, potem so tu še pekači, vsaka slaščica namreč potrebuje posebnega, naj bo to po obliki, velikosti ali materialu. Vse to je seveda do neke meje res, a začetniki vsega tega seveda ne potrebujejo.
Najbolj znana gospodinja Martha Stewart pravi, da bo osem kosov posode za pripravo hrane povsem dovolj, medtem ko nekateri menijo, da bi vsaka kuhinja morala imeti 10 kosov, s katerimi je mogoče pripraviti večino obrokov. Vsi se strinjajo, da v nobeni kuhinji ne sme manjkati litoželezna ponev. Je vsestranska in dokaj poceni, za ponev premera 30 centimetrov je treba odšteti od 40 do 70 evrov. Odlična je za peko mesa, uporabljamo jo lahko tudi na žaru, saj se njeno dno segreje veliko bolj enakomerno kot pri drugih vrstah ponev.
Čeprav mnogi menijo, da je litoželezno posodo težko očistiti, ker se nanjo primejo ostanki hrane, to ne drži. Čiščenje je povsem enostavno, ko jo bomo enkrat kupili, pa je v nasprotju s preostalo posodo ne bo treba več menjati, saj je tako rekoč neuničljiva. Izberemo takšno, ki ima dno debelo vsaj tri milimetre, za kakšen premer se bomo odločili, pa je odvisno od tega, za koliko ljudi običajno pripravljamo obroke in ali pogosto gostimo večjo družbo. Za gospodinjstvo z dvema do štirimi člani je večinoma dovolj tista s premerom 25 ali 30 centimetrov.
Dobro je imeti tako za v pečico, v njej pripravimo razne zloženke, narastke, tudi sladice.
Martha Stewart priporoča še nakup litoželezne žar ponve. Njena prednost je predvsem v rebrih, na katera položimo hrano, zato bo z nje odtekla odvečna maščoba in se nabrala v režah, sestavine pa se v njej ne bodo namakale. Poleg mesa lahko na njej pečemo vse, kar bi tudi na žaru, enako kot običajno litoželezno ponev pa jo odlikujeta velika toplotna prevodnost in enakomerna razporeditev toplote po celotni površini.
Še lonec in kozica
V nobeni kuhinji seveda ne sme manjkati lonec. Ni treba, da je gromozanski, izberemo ga glede na potrebe, v njem pa bomo pripravljali juhe, enolončnice in preostale jedi na žlico, kuhali zelenjavo, krompir, riž, testenine in druge priloge in še bi lahko naštevali. Obvezno je treba kupiti še pokrovko. Potem je tu še ena nepogrešljiva kuhinjska pomočnica – kozica. V njej pripravljamo omake vseh vrst, lahko tudi čaj za večjo družbo, kuhamo jajca in manjše količine jedi na žlico ter grejemo mleko.
Tudi kozico naj spremlja pokrovka. Dobro je imeti tudi ponev s premazom proti prijemanju, najbolje keramično. Uporabimo jo denimo za peko jajc, ko se nam ne ljubi na plan vleči litoželezne ponve oziroma bi radi pripravili nekaj z manj maščobe. V takšnih ponvah lahko namreč pečemo povsem brez olja ali pa z minimalno količino, kar v litoželezni ne bo šlo. Primerna je tudi za cvrenje in pripravo morske hrane, za sotiranje zelenjave in mesa.
Nekaj za v pečico
Potem je tu še posoda s pokrovom, ki jo uporabljamo za peko v pečici. Lahko je keramična, steklokeramična ali litoželezna, v njej pa običajno pripravljamo pečenke, lazanje, musake in druge zloženke. Dodamo še džezvo za kavo in vsaj en pekač za peko sladic in prišli smo do števila osem. Pekači za sladice so sicer zgodba zase, saj obstaja ogromno različnih. Načeloma je najbolj nepogrešljiv velik in plitev, ki ga večina pozna pod imenom protfan. Na njem lahko pečemo zavitke, potice, biskvite in podobne bolj kompaktne sladice.
Tudi popolni kuharski začetniki naj bi imeli doma ponev, kozico in lonec, po želji še kakšen pekač in džezvo za kavo.
Če bi se želeli preizkusiti v peki tort, bo najboljša izbira okrogel pekač s snemljivim obodom, če se bolj spogledujete s peko pit, pa bo treba kupiti pekač za pite, ki je nekoliko nižji. Tu so še modelčki za vse mogoče piškote, mafine, male krofe pa pekači za kruh in potičnice. Kaj kdo potrebuje in česa si želi, bo najbolje presodil sam, dobro pa je upoštevati tudi to, da je treba kuhinjsko posodo, razen litoželezne, vsakih nekaj let menjati, načeloma naj bi zdržale okrog pet let, če se prej premazi proti prijemanju, še posebno teflonski, ki se jim je sicer bolje izogniti, ne opraskajo. Takšno posodo je treba nemudoma zamenjati, saj lahko škoduje zdravju.
