Potica ne mara bližnjic
Tradicionalna slovenska potica je velik kulinarični izziv, ki se ga običajno lotijo le izkušeni mojstri in mojstrice. A vsak se je moral enkrat naučiti, zato smo napaberkovali nekaj osnovnih navodil in nasvetov, ki zagotavljajo uspeh. Če kdaj, je ravno ob veliki noči pravšnji čas, da se lotimo tega velikega podviga.
Da ne bomo preveč strašili, tudi začetnikom bo z vztrajnostjo in natančnostjo uspelo! Za nasvete smo se obrnili na Jasmino Pirnar Krope, ustvarjalko kulinaričnega bloga Yaska in voditeljico delavnic za potice v našem studiu. Jasmina je prepričana, da vsaka družina med obilico receptov, ki jih je vsaj sto, izbere enega, ki se potem tradicionalno prenaša iz roda v rod. »Vendar se časi spreminjajo in s tem tudi kakovost oziroma možnost uporabe kakovostnih sestavin, kot so bolj izdatne moke in podobno. Zato tudi sama uporabljam družinski recept, ki pa sem ga tako posodobila, da se priprave lotim predvsem sproščeno, pri tem pa uporabljam preverjene trike in nasvete.«
Med njimi je tudi ta, da sestavine za testo narekuje nadev, ki bo krasil in bogatil našo potico. Razlika je predvsem v dveh majhnih, a pomembnih podrobnostih: »Za potice s težkimi nadevi, kot sta orehov ali lešnikov, pripravimo testo samo iz rumenjakov. Testa ne stepamo, temveč ga zamesimo na roke, sicer bo prerahlo in ne bo moglo nositi teže nadeva. Za potice z lahkimi nadevi, kot sta recimo pehtranov in makov, pa v testo lahko dodamo tudi beljake oziroma cela jajca, testo pa stepamo, da postane bolj rahlo.«
Premazano testo zvijamo z rokami in ga že med zvijanjem prebadamo s tanko iglo, tako da iztisnemo zračne mehurje.
Posebno pozornost si zaslužita valjanje in zavijanje testa, česar se Jasmina loti z ravnilom v roki. Da določimo velikost zvitka, ki se bo prilegel v model, izmerimo zgornji del potičnika, pomnožimo z dva in tako dobimo potrebno širino razvaljanega testa. Najbolje, da to širino zarišemo na pomokani površini in testo razvaljamo do oznake. Sogovornica poudarja, da naj bo v zgornjem delu testo nekoliko širše, razvaljamo pa ga na debelino pol centimetra.
Razvaljano testo premažemo z izbranim nadevom, prav tako debeline pol centimetra, temu pa sledi postopek zvijanja, ki je zelo pomemben za končni videz potice. Zvijamo na roke, ne s pomočjo prta, saj bo le tako zvitek dovolj trden in kompakten. Pomembno je tudi, da že med zvijanjem iztiskamo zračne mehurčke, kar naredimo tako, da zvitek prebadamo s tanko iglo. Ko je zvitek končan, ga previdno položimo v lončen potičnik in konce s prsti stisnemo skupaj. Potem ga po vsej dolžini še enkrat prebodemo do dna potičnika in z rokami preverimo, ali smo iztisnili vse zračne mehurje.
Preden gre zvitek v pečico, ga pustimo še vzhajati. V klasični pečici naj bo temperatura 180 stopinj, v ventilacijski pa 170. Jasmina pa svetuje, da potico začnemo peči pri 20 do 30 stopinj višji temperaturi, ko vrhnja plast začne rjaveti, pa temperaturo znižamo na zgoraj zapisano.
Ob vsem povedanem pa sogovornica začetnikom polaga na srce, naj si za potico, naj bo prva ali ne vem katera po vrsti, vzamejo čas. »Poleg tega svetujem, da uporabijo sveže in kakovostne sestavine ter natančno sledijo preverjenemu receptu.«
In kakšna potica bo letos dišala v Jasminini kuhinji? »Obožujem pehtranovo. Nadev pripravim iz skute in obvezno uporabim svež francoski pehtran, saj le ta da potici res pravo aromo in okus. A ker so v naši družini okusi različni, me je to vodilo do ideje, da letos ustvarim nekaj posebnega ter tako zadovoljim vse okuse hkrati. Tako sem ustvarila potični venček tri v enem, ki vsebuje tri različne nadeve, in sicer orehovega, makovega in skutnega. In ker je nadev zelo bogat, sem ga poimenovala kar potratni velikonočni venček.«
