Poznate to krvavo rdečo gobo?

Že od nekdaj rdeča barva na gobi odbija ljudi od nabiranja, to je celo zelo razumljivo, saj je ogromno rdečih gob strupenih, npr. rdeča mušnica in vražji goban, pa še kup drugih gobanov, tudi nekoliko rdečkastih. Žametasti goban (Boletus erythropus) je gliva iz rodu Boletus – gobani. Čeprav je dobil novo ime in se uvrstil v novi rod, ga bom še vedno imenovala Boletus, saj novi seznam, z novimi imeni gliv, še ni izšel. Prvi ga je leta 1796 opisal mikolog in botanik Christiaan Hendrik Persoon, rojen v Južni Afriki, študiral je v Nemčiji, večji del življenja pa je preživel v Parizu. Gobo je imenoval Neoboletus luridiformis (znana tudi kot Boletus luridiformis).

Je precej velika in trda. Klobuk ima premera od 5 do 20 cm. Osnovna barva je temno rjava ali rdečkasto rjava z olivnim ali okrastim odsevom. V mladosti je polkroglast, nato se razširi in rahlo izboči. Kožica je temno rjava in žametna, v vlažnem vremenu se drobne dlačice sperejo in postane sijajna in mazava. Cevke trosovnice so izredno goste, najprej rumenkaste, nato postanejo zelene. Luknjice so zelo majhne, okrogle in krvavo rdeče, to da barvo celotni površini trosovnice, kar straši nabiralce. Na dotik površina močno pomodri in tudi to je za nekatere hudo sporno, saj velja vsesplošno prepričanje, da so vse gobe, ki pomodrijo, strupene.

Bet je zrnast in krvavo rdeče barve.

Bet je visok od 4 do 12 cm (morda še kak centimeter več) in valjast oz. trebušast. Nima mrežice, po celotni dolžini je prekrit z gosto zrnasto strukturo krvavo rdeče barve. V spodnjem delu so zrnca rjavkasta, tik pod klobukom in v dnišču pa živo rumena. Na dotik takoj pomodri. Meso žametastega gobana je čvrsto in kompaktno, citronasto rumeno, na prerezu takoj zelo temno pomodri. Ko gobo prekuhamo, se meso obarva rumeno in redko kdo ugane, katera vrsta gobana je v jedi. Vonj je blag, okus pa sladkoben.

Velikokrat najdemo kar cel šop skupaj zraščenih žametastih gobanov, kar je prava trofeja in paša za oči. Raste od maja do oktobra v listnatih in iglastih gozdovih in je precej pogosta. Nepoznavalci jo lahko zamenjajo s Queletovim gobanom (Boletus queletii) ali z Dupainovim gobanom (Boletus dupainii), oba sta pogojno užitna.

Žametni goban je pogojno užiten in ga je treba toplotno obdelati: prekuhati, speči, spražiti, ocvreti. Najboljši je mešan z drugimi gobami, a ne v preveliki količini. Tudi sicer ga ne priporočam, saj je zaradi svoje trde konsistence precej težko prebavljiv. Takšne gobe lahko povzročijo prebavne motnje, česar pa ne želim prav nikomur.

Ta lepi goban je velika tarča nabiralcev, prav teh gob je največ prevrnjenih, zbrcanih, pohojenih … Prava škoda, saj so okras gozda in narave. Ne razumem, da se ljudje ne naučijo ločiti jesenskega gobana od žametastega, saj se pri slednjem že na majhnih poškodbah klobuka, pojedenih delih in še kje takoj pokaže rdeča barva, ki je pri jesenskem gobanu ni. Kdor gobe ne pozna, naj jo pusti rasti, naj je ne brca, uničuje. Ponovno ugotavljam, da smo Slovenci svetovni prvaki v nabiranju gob (gobanov) in čisto na dnu po kulturi nabiranja in tudi po znanju. Škoda, ker smo deželica z izredno biotsko raznovrstnostjo rastlinskih in živalskih vrst, z izredno podnebno pestrostjo, in to bi moral vedeti prav vsak, ki gre v naravo, ter se zavedati njene pomembnosti in jo po vseh svojih močeh varovati. Čuvajte naravo!