Pozor! Je lepa, a ni užitna (FOTO)

Narava včasih ustvari gobe, ki so prave rožice, zvezdice, žogice in še katere druge oblike. Med te spadata tudi Cerioporus squamosus, luskati satovničar, in Geastrum fimbriatum, resičasta zvezdica.

Prvič je luskatega satovničarja leta 1778 znanstveno opisal angleški botanik in lekarnar William Hudson in gobo poimenoval Boletus squamosus. Veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries jo je v svoji klasifikaciji Systema Mycologicum iz leta 1821 preimenoval v Polyporus squamosus. Današnje ime ji je leta 1886 dal francoski naravoslovec in mikolog Lucien Quélet, vendar je še vedno splošno znana pod imenom Polyporus squamosus, luskati luknjičar. Generično ime Polyporus pomeni imeti veliko luknjic, in glive v tem rodu to vsekakor imajo, veliko cevk, ki se končajo z luknjicami, nimajo lističev ali drugih vrst trosovnice. Specifičen epitet squamosus pa pomeni luskast, saj je površina klobuka res lepo vzorčasta oziroma luskasta. Goba je enoletni parazit in kasneje saprofit in jo običajno najdemo pritrjeno na mrtve hlode in štore ali na živa trda drevesa na enem mestu z debelim steblom.

Luskati satovničar raste v duplu hrasta.

Raste od pomladi do jeseni v listnatih in mešanih gozdovih.

Moja raste v duplu živega hrasta, ki je na pol votel. Plodno telo je okroglo in ima premer od 5 do celo 50 cm in debelo do 10 cm. Je pahljačasta, bledo okrasta do svetlo rjava, na površini so prilegajoče se temnejše luske. Če jo spere dež, je svetlejša. Na spodnji strani so vidne luknjice, so bele in z zelo velikimi podolgovatimi cevkami, ki so značilne za ta rod. Bet je do 8 cm debel, postavljen stransko, bel in v dnišču žameten in črnikast do čisto črn. Meso je belo, v mladosti mehko, s starostjo postane trdo in žilavo. Raste od spomladi do jeseni v listnatih in mešanih gozdovih na več vrstah listavcev. Mlada goba je užitna, a je ne nabiram in ne uživam, saj najdem običajno že odraslo gobo, ki je zelo žilava, vendar zelo lepa, saj je podobna roži.

Kroglica pod zemljo

Druga zanimiva gobica je podobna zvezdici in se tako tudi imenuje, resičasta zvezdica, Geastrum fimbriatum. Vrsto je leta 1829 opisal veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries in ji dal ime Geastrum fimbriatum. Generično ime Geastrum izhaja iz Geo-, kar pomeni zemlja, in - astrum, kar pomeni zvezda, torej dobesedno pomeni zemeljska zvezda. Specifični epitet fimbriatum je latinski in pomeni vlaknast ali obrobljen – sklicevanje na obrobljeno odprtino trosne vrečke. Nekdanji epitet sessile, pod katerim je bila ta gobica do nedavnega bolj znana, pomeni sedeč.

Resičasta zvezdica se razpre v 5 do 9 kremasto belih krakov.

Trosi se tvorijo v trosnem mešičku.

Plodno telo tvori kroglica, ki zraste pod zemljo. Nato se razpre v od 5 do 9 kremasto belih krakov, ki so ukrivljeni pod papirnato sivo trosno vrečko oz. trosni mešiček, ki je fino puhast. Zunanji premer vrečke je od 2,5 do 5 cm. Je na sredini gobe, mlada sivo rumenkasta, kasneje postane umazano rjava, iz nje pa se stresa zrel trosni prah kot pri prašnicah. Kraki okrog mešička so najprej zaviti navznoter, nato se odprejo, pri starejših gobah se radi zavihajo. Mladi so sivkasto beli, starejši sp temnejši. Meso je precej žilavo, nima posebnega vonja in okusa. Goba je neužitna in brez kulinarične vrednosti. Raste od junija do oktobra v mešanih in iglastih gozdovih, predvsem na bazičnih tleh. Posušene zvezdice so lahko privlačne namizne dekoracije, saj so zelo lepe in zanimive. Zamenjava je možna s precej podobno ovratniško zvezdico, ki pa je večja.

Zanimivosti v gozdu je še veliko, poiskala jih bom in opisala, saj so nekateri primerki zelo lepi in privlačni. Pa dobro bero, če pri vas sploh kaj raste!