Praktični plinski štedilnik in nostalgični na drva

Za uporabo in čiščenje so najbolj preproste sodobne steklokeramične ali indukcijske plošče, a mnogi še vedno prisegajo na plinske štedilnike. Na stare čase spominjajo tisti na drva oziroma trdna goriva, ki jih lahko najdemo tudi v kakšni novi kuhinji, vedeti pa moramo, da kurjenje ni povsem preprosta veščina.

V davnih časih so hrano pripravljali na odprtem ognju, pozneje so zgradili peči, v katerih se je lahko kuhalo na ognju ali na plošči. Približek kuhanja na odprtem ognju je plinski štedilnik, ki je v naših kuhinjah kraljeval desetletja, v profesionalnih pa je nepogrešljiv še danes, in to ne povsem brez razloga. Kuhanje na plin, kot pravimo pogovorno, ima namreč številne odlike. Glavna je predvsem možnost hitrega prilagajanja temperature, saj plamen večamo ali manjšamo zgolj z obračanjem gumba, svoje pa prispeva tudi občutek kuhanja na odprtem ognju. Za nekatere jedi si res težko predstavljamo, da bi jih pripravljali na električni kuhalni plošči, na primer azijske v voku. Pravi vok ima namreč okroglo dno in je zasnovan za kuhanje na odprtem ognju, res pa je, da so se proizvajalci prilagodili in zasnovali takšnega z ravnim dnom. A resnici na ljubo, tako pripravljena jed ne bo ista. Zato električni štedilniki oziroma kuhališča nikakor ne izpodrinejo plinskih, mnogi pa imajo kar kombinacijo obeh. Vendar je pri izbiri treba opozoriti tudi na slabosti plinskega štedilnika, zlasti je neprijetno čiščenje gorilnika, ko se po njem razlije juha ali omaka, potem ko prekipi. Zares dobro je treba očistiti odprtine na gorilniku, sicer ne bo dobro deloval.

Naj se umazanija ne zasuši

Čiščenje je še težje, če pustimo, da se umazanija zasuši, zato velja štedilnik temeljito očistiti po vsaki uporabi. Prav tako je treba vedeti, da med delovanjem nastajajo plini, glavna produkta sta vodna para in ogljikov dioksid, pri višjih temperaturah tudi dušikovi oksidi. Zaradi tega je treba prostor nenehno zračiti in uporabljati kuhinjsko napo. Segreva se tudi prostor, kar pa je lahko slabo ali dobro, odvisno od letnega časa. Včasih so v stanovanjih, kjer so ogrevali na trdna goriva, zjutraj, preden so zakurili, kuhinjo za silo poskušali ogreti prav s plinskim štedilnikom. Sicer pa si ga lahko privoščimo tam, kjer je plinska napeljava, če te ni, je treba imeti jeklenko. Ta je malce neudobna, saj jo je treba prenašati naokoli, ko se sprazni in gremo iskat novo, poleg tega zasede precej dragocenega prostora. Treba jo je tudi varno zamenjati, česar si marsikdo ne upa sam in mora na pomoč poklicati soseda ali celo mojstra. Seveda pa marsikoga od plinskega štedilnika odvrne tudi strah pred eksplozijo, ki pa je povsem neupravičen, če oboje uporabljamo in vzdržujemo redno in po pravilih.

Prednosti kuhanja na drva

Poglejmo še značilnosti in prednosti kuhanja na štedilniku na trdna goriva, ki ga sicer le še poredko najdemo v kakšnem gospodinjstvu. Tudi zato, ker njegova uporaba zahteva precej znanja, poleg tega pa ga ne moremo postaviti kar vsepovsod. Potrebuje namreč dimnik, pa seveda primeren prostor za drva, kar je v blokih in novejših hišah lahko težava. Sicer je štedilnik na drva sila uporaben, saj na njem lahko kuhamo, pečemo različne jedi, če ima seveda pečico, z njim segrevamo vodo in, navsezadnje, ogrevamo prostor. Vendar pa zahteva precej veščin, če hočemo, da bo služil, kot želimo. Kurjenje za začetnika ni preprosto, ne le da je treba narediti ogenj, treba ga je tudi vzdrževati, in to ravno prav, če bo gorelo preveč, bo hrana kipela, če premalo, se ne bo kuhala. Ta štedilnik namreč nima gumba kot oni na plin, s katerim bi uravnavali velikost plamena.

Kdor obvlada, pa prisega, da ni boljše nedeljske juhe kot ta, ki vse dopoldne počasi brbota na robu štedilnika. In dobro vemo, da se pica in kruh dosti bolje spečeta v peči na drva. Da ne omenjamo prijetnega vonja in toplote, ki ju oddaja.