Praška trojica: Plečnik, Kafka, Hašek

Kaj imajo skupnega trije velikani 20. stoletja? Arhitekt Jože Plečnik ter pisatelja Franz Kafka in Jaroslav Hašek so bili sodobniki, ki so vsaj nekaj časa živeli in ustvarjali v Pragi. Vsaj trije razlogi, torej, za ogled znamenite češke prestolnice.
Praga ima tako rekoč vse. Bogato zgodovino, stavbe s skrivnostmi iz preteklosti, prijazne ljudi ter izvrstno pivo. Obiskovalec lahko svoj čas preživi na številnih razstaviščih – od Narodnega muzeja do muzeja mučilnih naprav ali erotičnih pripomočkov. Dokler je bila Češka onstran železne zavese, nas Praga niti ni kaj dosti zanimala, čeprav smo vedeli, da je polna znamenitosti in da so v njej izvrstne izobraževalne ustanove, na katerih so znanje nabirali tudi številni Slovenci.

Priporočljiv pogled na cenik

Vsekakor je najbolj zanimiv stari del mesta, kjer na Staromestnem trgu stoji Tinska cerkev, posebno značilna po notranjosti v baročnem slogu. Za trenutek se lahko turisti v mislih preselijo v preteklost ob spomeniku Janu Husu, ki stoji sredi tega trga, nedaleč stran pa je stolp z znano astronomsko uro, pod katero je 12 apostolov iz lesa.

Ogled praškega gradu in palač Hradčanov je vsaj za Slovence obvezen, saj je pri obnovi sodeloval Jože Plečnik. Do gradu pridemo po romantičnem Karlovem mostu, ki je vedno poln turistov, umetnikov, glasbenikov in prodajalcev spominkov. Most ima tri stolpe in trideset kipov. Do veličastnega gradu na Hradčanih lahko pridete z več strani, odvisno od tega, kaj vas najbolj zanima. V bližini je Zlata ulica, v kateri je živel tudi Franz Kafka. Marsikateri turist si po ogledu gradu v enem od številnih barčkov v okolici privošči kavico ali kakšno drugo pijačo. Obiskal sem dva različna lokala in pri tem ugotovil, da je v drugem kava kar trikrat dražja. Prijazno so mi pojasnili, da je to osrednji trg z lepim razgledom na znamenitosti Prage, to pa povsod po svetu dodatno zaračunajo. Torej oglejte si cenik, preden naročite.

Med sprehodom po središču mesta lahko ugotovimo, da je standard na Češkem kar visok, saj vas ne sme presenetiti, če boste na ulicah ugledali tudi najdražje avtomobile. Za razvoj Prage so v vseh pogledih posebno zaslužni Judje, ki so prebivali v getu Josef, zato je ogled tega dela mesta še posebno zanimiv. V njem je tudi Staranova sinagoga in majhno judovsko pokopališče.

Plečnik je zavračal plačila

S Prago je tesno povezan največji slovenski arhitekt Jože Plečnik. Po mnenju nekaterih strokovnjakov so njegova dela največji slovenski kulturni dosežki in hkrati tudi najpomembnejši slovenski prispevki k umetnosti 20. stoletja. Leta 1911 je prišel z Dunaja v Prago, kjer si je nato velik ugled ustvaril kot profesor arhitekture in oblikovanja; tako ga je opazil tudi takratni predsednik Češkoslovaške republike Tomáš G. Masaryk. Kmalu po koncu prve svetovne vojne mu je zaupal obnovo praškega gradu, ki je bil stoletja sedež čeških kraljev in knezov pa tudi v novi državi je ostal sedež oblasti. Pravzaprav je takrat Plečnik obnavljal dve zgradbi: svetovno znani grad na Hradčanih in grad Lany, ki je bil predsednikova rezidenca.

Je tudi avtor cerkve Srca Jezusovega na Poděbradskem trgu v Pragi. Zgradili so jo v treh letih (1929–1932). Navdih zanjo je slovenski arhitekt našel v starokrščanskih in antičnih kulturah. Po mnenju pisca teh vrstic je ta zgradba v Pragi nekaj povsem novega ter izstopa po svoji lepoti od vseh drugih znamenitosti češke prestolnice, ki jih je sicer res ogromno. Sami Čehi menijo, da je ta cerkev najpomembnejši češki verski objekt 20. stoletja. Žal vojna ni prizanesla niti temu arhitektonskemu biseru, saj so Nemci med drugo svetovno vojno šest njenih zvonov pretopili za orožje.

To seveda še zdaleč ni vse, kar je v Pragi ustvaril Plečnik. Zaradi zelo dobrih razmer za delo, ki mu jih je zagotovil predsednik Masaryk, je lahko neumorno ustvarjal, a pri tem so mu ljubosumni domačini tudi stalno nasprotovali. Znano je, da je bil zelo skromen in je odklanjal vsakršno posebno plačilo s pojasnilom, da je vse to delo zanj velika čast ter da mu profesorska plača zadostuje za dostojno življenje. Predsednik Masaryk mu je večkrat nakazal denar, a ga je Plečnik vedno znova vrnil.

Velikan svetovne literature

Drugi veliki mož iz naslova pričujočega zapisa o Pragi je Franz Kafka, češko-avstrijski pravnik in pisatelj judovskega rodu, rojen v Pragi. Pisal je novele in romane v nemščini ter je eden največjih nemških pisateljev 20. stoletja. Njegovi trije romani – Amerika, Proces in Grad – so ostali nedokončani, posmrtno jih je objavil prijatelj Max Brod, čeprav mu je Kafka izrecno naročil, naj jih uniči. Kafka se je že zelo mlad ukvarjal z literaturo, vendar se je njegovo zgodnje delo porazgubilo. Najverjetneje ga je, podobno kot svoje prve dnevnike, sam uničil. Živel je v senci gospodovalnega očeta, to pa se zrcali v marsikaterem njegovem literarnem delu. Nanj je opazno vplivalo tudi dobro poznavanje katastrofalnih, smrtno nevarnih delovnih razmer v industriji.

Večji del življenja je preživel v Pragi, deloma pa tudi na Dunaju in v Berlinu. Avgusta 1917 je zbolel za tuberkulozo, ki je bila takrat neozdravljiva. Povrhu je jeseni leta 1918 zbolel še za špansko gripo. Kljub obiskom različnih zdravilišč se mu je zdravstveno stanje le slabšalo. Umrl je leta 1924 v Klostenburgu pri Dunaju zaradi odpovedi srca. Kot pisatelja si ga po svoje lasti več držav: Češka, Avstrija, Nemčija in Izrael. Prva zato, ker se je pač rodil v Pragi in je večinoma živel na Češkem. Nemčija in Avstrija to utemeljujeta s tem, da je pisal v nemškem jeziku, Izrael pa, ker je bil Jud in so tri Kafkove sestre umorili nacisti. Vsa nasprotja pa zbledijo ob enkratni veličini njegovega pisanja, saj je vplival na skoraj vso svetovno književnost preteklega stoletja. Čehi so se velikemu pisatelju oddolžili tudi z njemu posvečenim muzejem in spomenikom.

Živali si je preprosto izmislil

Tretji velikan iz naslova je češki pisatelj Jaroslav Hašek, rojen v Pragi istega leta (1883) kot Kafka, a tam ni ostal dolgo, saj se je družina zaradi revščine veliko selila. Končal je poslovno šolo in delal kot bančni uradnik, prodajalec psov, novinar in pisatelj. Družil se je s Cigani in potepuhi ter veliko popival. Leta 1906 se je pridružil anarhističnemu gibanju, v okviru katerega je predaval proletariatu in urejal anarhistični časopis Komuna. Ko je spoznal svojo bodočo ženo Jarmilo Mayer, se je nameraval zaposliti kot pisatelj. Postal je urednik časopisa Živalski svet, a je službo kmalu izgubil, saj je objavljal članke o živalih, ki so bile le plod njegove domišljije. Med prvo svetovno vojno se je pridružil avstrijski vojski in leta 1915 padel v rusko ujetništvo, kjer je postal tajnik poveljnika ujetniškega taborišča. Po februarski revoluciji leta 1917 je ostal v Rusiji in postal član boljševiške stranke in politični komisar ter si našel novo ženo, čeprav s prvo še nista bila ločena. Ko se je vrnil v Prago, so ga razglasili za izdajalca in bigamista, zato je za svoja dela težko našel založnika.

Po vojni je bil Hašek težko bolan in je umrl zaradi tuberkuloze, ki jo je staknil med vojno. Napisal je okoli 1500 kratkih zgodb. Prelomno je bilo leto 1912, ko je izšel Dobri vojak Švejk. Nameraval je napisati roman v šestih delih, a je do svoje nenadne smrti končal le tri, četrtega pa je dokončal njegov prijatelj Karel Vanek, ki je napisal še peti in šesti del. Prvič je izšel leta 1923, do danes pa so ga prevedli v več kot 60 jezikov. To najbolj znano Haškovo delo je v originalu in večini prevodov opremljeno z ilustracijami Josefa Lade, ki so z romanom neločljiva umetnina.

Knjiga o Švejku z grotesknim humorjem opisuje krutost in nesmiselnost vojne, v katero ljudi pehajo tirani v svoji brezvestni sli po oblasti. Nedvomno je to vsaj deloma avtobiografsko delo. Za Haška bi veljal Prešernov verz: on živi, umrje brez denarja. Vse življenje se je boril z revščino, se selil, nikjer ni dolgo zdržal, bolj stalno se je držal le pisanja. Za sodobnike je bil preveč izviren in tudi moteč. Da je bil izjemno plodovit, kaže dejstvo, da je samo leta 1911 napisal 120 krajših satir in humoresk. Omenimo še, da je Hašek veliko potoval, pred prvo svetovno vojno je obiskal tudi Maribor.